Rodil sem se v Tirani, glavnem mestu Albanije. Moja družina je bila zelo revna. Moj oče je bil pošten človek in je dolge ure delal, da bi poskrbel za nas. Vendar smo kljub temu težko shajali iz meseca v mesec. Že kot otroka me je zelo bolelo, da smo revni. Večino svojega otroštva nisem imel čevljev in velikokrat sem bil lačen.

 Že zelo zgodaj sem začel krasti. Mislil sem, da bom tako pomagal svoji družini, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Zabredel sem v težave in končal na policiji. Leta 1988, ko sem bil star 14 let, me je oče poslal v vzgojni zavod. Tam sem preživel dve leti in se v tem času izučil za varilca. Bil sem odločen, da bom od sedaj naprej živel pošteno, vendar nisem mogel najti službe. Albanijo so pretresali politični nemiri in brezposelnost je bila zelo visoka. Bil sem razočaran, zato sem se začel družiti s starimi prijatelji in spet začel krasti. Končalo se je tako, da so nas ujeli, aretirali in za tri leta poslali v zapor.

 Ko sem bil izpuščen iz zapora, sem se še naprej ukvarjal s kriminalom. Albansko gospodarstvo se je sesulo in celotna država je bila v kaosu. V teh nemirnih časih sem z nelegalnimi posli veliko zaslužil. Med nekim oboroženim ropom sta bila aretirana dva moja prijatelja, jaz pa sem pobegnil iz države in se tako izognil dolgi zaporni kazni. Takrat sem že bil poročen z Julindo in imela sva dojenčka.

 V Angliji, kamor smo pobegnili, sem res želel začeti novo življenje, ampak stare navade so bile v meni močno zakoreninjene. Spet sem zabredel v kriminal. Začel sem preprodajati drogo. V tem poslu se je obračalo veliko denarja.

 Verjetno vas zanima, kaj si je o vsem tem mislila Julinda. Naj vam pove kar sama. »Že od majhnega sem si želela, da ne bi bili tako revni. Za boljše življenje sem bila pripravljena narediti kar koli. Mislila sem, da bomo živeli bolje, če bomo imeli več denarja. Zato sem Artana podpirala pri laganju, kraji in preprodaji droge – samo da bi obogateli.«

 Leta 2002 se je naše življenje obrnilo na glavo in naše sanje so se razblinile. Ujeli so me z veliko pošiljko droge in spet sem pristal v zaporu.

 Biblija je začela name vplivati, še preden sem se tega zavedal. Julinda je leta 2000 začela preučevati z Jehovovimi pričami. Sveto pismo me ni zanimalo in pogovori o tem so se mi zdeli dolgočasni. Julinda pa je bila navdušena. Takole pravi: »Prihajam iz verne družine in Sveto pismo sem vedno spoštovala. Zanimalo me je, kaj v njem piše, zato sem z veseljem sprejela svetopisemski tečaj. To, kar sem se naučila, se mi je zdelo logično in mi je pomagalo, da sem v življenju naredila nekaj sprememb. Vendar sem še vedno mislila, da je sreča odvisna od denarja – dokler ni bil Artan znova aretiran. Kar naenkrat mi je postalo jasno: To, kar Sveto pismo uči o denarju, je resnica. Vse življenje smo se gnali za bogastvom in nikoli nismo bili zares srečni. Takrat sem ugotovila, da moram povsem zaupati temu, kar nas uči Bog.«

Leta 2004 sem bil izpuščen iz zapora in želel sem se vrniti k starim poslom. Ampak Julinda je sedaj drugače razmišljala in rekla je nekaj, kar mi je seglo do srca: »Ne želim več tvojega denarja, želim svojega moža in očeta najinih otrok.« Bil sem šokiran, ampak imela je prav. Namesto da bi bil z družino, sem več let preživel v zaporu. Razmišljal sem tudi o mnogih bolečinah, ki jih je prineslo moje nepošteno ravnanje. Zato sem se odločil, da se spremenim in prekinem stike s svojimi starimi prijatelji.

 Prelomnica v mojem življenju je bila, ko sem z ženo in sinovoma šel na shod Jehovovih prič. Ganili so me iskreni in prijateljski ljudje, ki sem jih tam srečal. Zato sem se odločil, da bom začel preučevati Sveto pismo.

 Iz Svetega pisma sem spoznal, da je ljubezen do denarja »korenina najrazličnejših škodljivih reči, in ker so nekateri gojili takšno ljubezen, so [...] si zadali mnogo bolečin«. (1. Timoteju 6:9, 10)

 Resničnost teh besed sem občutil na lastni koži. Globoko sem obžaloval prejšnji način življenja, ki je naši družini prinesel toliko bolečin. (Galačanom 6:7) Spoznal sem, da me Jehova in njegov sin Jezus Kristus ljubita, zato sem začel spreminjati svojo osebnost. Trudil sem se več razmišljati o drugih in manj o sebi, z družino pa sem preživel več časa.

 Zelo mi je koristil svetopisemski nasvet: »V vašem življenju naj ne bo prostora za ljubezen do denarja, temveč bodite zadovoljni s tem, kar imate.« (Hebrejcem 13:5) Sedaj imam notranji mir in čisto vest. To mi prinaša veselje, kot ga nisem občutil nikoli prej. Moj zakon je bolj trden, družina pa veliko bolj povezana.

 Včasih sem mislil, da je sreča odvisna od denarja. Zdaj pa jasno vidim, koliko bolečin mi je prinesla ljubezen do denarja in ukvarjanje s kriminalom. Res je, da nismo bogati, ampak našli smo nekaj veliko vrednejšega – prijateljstvo z Bogom Jehovom. To, da ga skupaj kot družina častimo, nas zares osrečuje.