Rodil sem se v mestu Ciudad Obregón na severu Mehike kot peti od devetih otrok. Živeli smo na obrobju mesta in imeli majhno kmetijo, ki jo je vodil moj oče. Tam je bilo življenje prijetno. Naša družina je bila povezana in srečna. Na žalost nam je kmetijo uničil orkan, ko sem imel komaj pet let, in morali smo se preseliti drugam.

 Očetu je šlo finančno vse bolje, vendar je zapadel v alkohol. To je vplivalo na njegov zakon in na nas otroke. Začeli smo krasti očetove cigarete in kaditi. Imel sem le šest let, ko sem se prvič napil. Kmalu zatem sta se starša razšla in razvadam sem se vdajal še bolj.

 Mama je šla živet k drugemu moškemu in nas vzela s seboj. Ta moški ji ni dajal nobenega denarja, ona pa je zaslužila premalo, da bi lahko živeli. Zato smo bili z bratoma in sestrami pripravljeni prijeti za kakršno koli delo, a smo se vseeno komaj preživljali. Čistil sem čevlje ter prodajal kruh, časopis, žvečilni gumi in drugo. Poleg tega sem se potikal po mestu in v smetnjakih bogatih ljudi brskal za hrano.

 Ko sem bil star deset let, me je neki moški povabil, da bi delal z njim na mestnem smetišču. Ponudbo sem sprejel, pustil šolo in odšel od doma. Plačeval mi je manj kot dolar na dan in mi dajal hrano, nabrano na smetišču. Živel sem v kolibi, ki sem jo zgradil iz odpadnega materiala. Ljudje okoli mene so govorili vulgarno in živeli nemoralno. Mnogi so bili odvisni od drog in alkohola. To je bilo najhujše obdobje v mojem življenju. Vsako noč sem se jokal in tresel od strahu. Ker sem bil reven in neizobražen, me je bilo zelo sram. Na smetišču sem živel približno tri leta, dokler se nisem preselil v drugo zvezno državo v Mehiki. Delal sem na poljih, na katerih sem nabiral rože in bombaž ter sekal sladkorni trs in pobiral krompir.

 Štiri leta kasneje sem se vrnil v Ciudad Obregón. Ena od mojih tet, ki se je ukvarjala z vračarstvom, mi je v svoji hiši dala sobo, kjer sem lahko živel. Ponoči so se mi pojavljale nočne more in postal sem tako depresiven, da sem imel samomorilske misli. Neke noči sem molil k Bogu in rekel: »Gospod, če obstajaš, te želim spoznati in ti služiti večno. Če obstaja prava vera, jo želim spoznati.«

 Vedno so me zanimale duhovne reči. Že kot otrok sem obiskal številne cerkve različnih veroizpovedi, vendar sem bil povsod razočaran. V nobeni od njih niso veliko govorili o Svetem pismu oziroma mi niso pomagali potešiti duhovnih potreb. V nekaterih se je dalo preveč poudarka na denar, v drugih pa so verniki živeli nemoralno.

 Ko sem jih imel 19, mi je eden od svakov povedal, da so mu Jehovove priče pokazale, kaj v Bibliji piše glede verskih podob. Prebral mi je 2. Mojzesovo 20:4, 5. Tam piše, da si ne smemo delati rezanih podob. V 5. vrstici piše: »Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, ker sem jaz, tvoj Bog Jehova, Bog, ki od ljudi zahtevam, da so vdani samo meni.« Nato me je svak vprašal: »Če Bog s pomočjo podob dela čudeže oziroma želi, da bi jih uporabljali pri čaščenju, zakaj jih potem prepoveduje?« To mi je dalo misliti. Zatem sva se večkrat pogovarjala o svetopisemskih temah. V teh pogovorih sem tako užival, da je čas kar zbežal.

 Kasneje me je svak vzel s seboj na shod Jehovovih prič. Navdušen sem bil nad tem, kar sem tam videl in slišal. Celo mladi so sodelovali v programu in tekoče govorili z odra! Mislil sem si: Tukaj je res čudovito izobraževanje! Čeprav sem imel dolge lase in zanemarjen videz, so me Priče prisrčno pozdravile. Po shodu me je neka družina celo povabila na večerjo!

 Med preučevanjem Biblije s Pričami sem spoznal, da je Bog Jehova ljubeč oče, ki skrbi za nas ne glede na naše finančno in socialno stanje, rasno poreklo ali izobrazbo. Res je nepristranski. (Apostolska dela 10:34, 35) Končno sem zadovoljil svoje duhovne potrebe. Občutek praznine, ki sem ga imel, je izginil.

 Moje življenje se je neverjetno izboljšalo! Nehal sem kaditi, zlorabljati alkohol in prostaško govoriti. Zagrenjenost, ki sem jo v sebi nosil od otroštva, je počasi izginjala, prav tako pa tudi strašne nočne more. Poleg tega sem premagal globoko zakoreninjen manjvrednostni kompleks, ki je bil posledica čustvenih travm v otroštvu in pomanjkanja izobrazbe.

 Imam čudovito ženo, ki ljubi Jehova in mi je v veliko oporo. Zdaj služim kot potujoči nadzornik Jehovovih prič in obiskujem občine, da bi spodbujal in poučeval svojo duhovno družino bratov in sester. Ne sramujem se več samega sebe, saj mi pomaga zdravilni učinek Biblije in izvrstna izobrazba, ki prihaja od Boga.