Eliso, ki je Jehovova priča, je vodila svetopisemski tečaj na domu neke ženske, ki se je zanimala za Sveto pismo. Med preučevanjem je nekdo potrkal na vrata. Bila sta duhovnik in njegova žena. Eliso je izvedela, da jima je pred kratkim umrl edini sin.

 Ko jima je Eliso izrekla sožalje, sta bruhnila v jok. Nato je duhovnik jezno rekel: »Ne razumem, zakaj me Bog tako preizkuša! Kako je lahko vzel mojega edinega sina? Služim mu že 28 let, naredil sem veliko dobrega, in on mi tako poplača! Zakaj je ubil mojega sina?«

 Eliso jima je pojasnila, da njunega sina ni vzel Bog. Prav tako jima je govorila o odkupnini, vstajenju in razlogih, zakaj Bog dopušča slabe stvari. Tako duhovnik kot žena sta ji povedala, da sta pravkar dobila odgovore na vprašanja, glede katerih sta molila.

 Naslednji teden sta ponovno prišla na svetopisemski tečaj, ki ga je Eliso imela z že omenjeno žensko. Obravnavali so poglavje »Resnično upanje za vaše ljubljene, ki so umrli« v knjigi Kaj Sveto pismo v resnici uči?. Par je vneto sodeloval v pogovoru.

 Kasneje je duhovnik z ženo obiskal posebno zborovanje Jehovovih prič v Tbilisiju v Gruziji. Izjemna ljubezen in enotnost, ki sta ju tam videla, sta ju močno ganili. Že dolgo časa sta se trudila, da bi ti lastnosti vladali med člani njune cerkve, vendar brez uspeha.