Ljudje se na Jezusove besede in dela različno odzovejo, odvisno od stanja njihovega srca. To je jasno vidno iz dogodka v neki hiši v Galileji. Farizej Simon Jezusa povabi na obed, najbrž zato, da bi pobliže spoznal tistega, ki opravlja takšna izjemna dela. Jezus verjetno v tem vidi priložnost za oznanjevanje, zato povabilo sprejme, podobno kakor je že kdaj prej sprejel povabila na obed z davkarji in grešniki.

Vendar Jezusu ni izkazana prijaznost, ki se običajno izkaže gostom. Zaradi hoje po prašnih palestinskih cestah se noge v sandalah razgrejejo in umažejo, zato se gostom po običaju izkaže gostoljubnost tako, da se jim umije noge s hladno vodo. Toda tega Jezusu ne naredijo. Pa tudi poljubijo ga ne v pozdrav, kakor je sicer v navadi. Prav tako je običaj, da gostu iz prijaznosti in gostoljubnosti na lase izlijejo nekaj olja. Jezusu tudi tega ne storijo. Kako dobrodošel je sploh v resnici?

Gostje se namestijo za mizo in obed se začne. Medtem ko jedo, v sobo tiho vstopi nepovabljena ženska. »V mestu [je] znana kot grešnica.« (Luka 7:37) Vsi nepopolni ljudje so grešniki, ampak ta ženska, kot je videti, živi nemoralno, saj je verjetno prostitutka. Morda je slišala to, kar je Jezus učil, tudi njegovo povabilo vsem, ki so obremenjeni, naj pridejo k njemu, da jih bo poživil. (Matej 11:28, 29) Očitno je to, kar je Jezus govoril in delal, nanjo naredilo vtis, zato ga je sedaj poiskala.

Ženska se od zadaj približa Jezusu, ki je za mizo, in poklekne k njegovim nogam. Solze ji tečejo iz oči in močijo njegove noge, ona pa jih briše s svojimi lasmi. Nežno jih poljublja in nanje izlije dišeče olje, ki ga je prinesla s seboj. Simon to z neodobravanjem opazuje in sam pri sebi reče: »Če bi bil res prerok, bi vedel, kdo je ta ženska, ki se ga dotika, in kakšna je, namreč da je grešnica.« (Luka 7:39)

Jezus zazna, o čem Simon razmišlja, zato reče: »Simon, nekaj ti moram povedati.« Simon odvrne: »Učitelj, povej!« Jezus nadaljuje: »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ko nista imela več ničesar, s čimer bi mu odplačala, je obema velikodušno odpustil. Kateri od teh dveh ga bo torej bolj ljubil?« Simon, morda nekoliko ravnodušno, odgovori: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« (Luka 7:40–43)

Jezus mu pritrdi. Nato se obrne k ženski in Simonu reče: »Vidiš to žensko? Prišel sem v tvojo hišo, pa mi nisi dal vode za noge. Ta ženska pa mi je s svojimi solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Ti me nisi poljubil, ta ženska pa mi vse od takrat, ko sem vstopil, ni nehala nežno poljubljati nog. Ti mi glave nisi naoljil, ta ženska pa mi je z dišečim oljem namazala noge.« Jezus opazi, da se ta ženska iskreno kesa svojega nemoralnega življenja. Zato sklene: »Povem ti: njej so grehi odpuščeni, čeprav jih je mnogo, ker je mnogo ljubila. Komur pa je malo odpuščeno, malo ljubi.« (Luka 7:44–47)

Jezus Kristus nemorale ne opravičuje. Je pa sočuten in razumevajoč do ljudi, ki sicer zagrešijo resen greh, vendar pokažejo, da jim je žal, in se obrnejo nanj, da bi dosegli olajšanje. Ta ženska vsekakor čuti veliko olajšanje, ko ji Jezus reče: »Grehi so ti odpuščeni. [. . .] Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru.« (Luka 7:48, 50)