V POZNIH 1980. letih je bilo na shodih nekaj običajnega, da je bil za preučevanje Stražnega stolpa na voljo samo en izvod revije, ki je bil napisan na roko, in navadno ga je imel brat, ki je vodil razpravo. Zato sem stopila do starešina Genadija Gudadzeja in mu predlagala, da bi bilo dobro, če bi si sami tiskali revije.

Takrat so bratje uporabljali doma narejen šapirograf, s katerim so uspeli narediti zelo malo publikacij. Da bi lahko redno tiskali revije, so potrebovali precej boljši šapirograf, izkušenega strojepisca, pisalni stroj in dovolj papirnih matric. Vendar pa je bila vsa tiskarska oprema, tudi papir, uradno registrirana pri vladi in pod nadzorom posebne varnostne službe.

Neki znanec, ki se je tako kot jaz poklicno ukvarjal s trgovino, je imel dostop do stare opreme, ki je vlada ni več nadzorovala. Z njegovo pomočjo sem prišla do pisalnega  stroja. Ker je bila moja sestra strojepiska, nam je lahko pomagala pri razmnoževanju publikacij. Bratje so izdelali nov šapirograf ter odkrili, kje lahko nabavljamo matrice. Vse se je dobro izšlo in kmalu smo natisnili prvi izvod Stražnega stolpa v gruzinščini.

Toda pojavila se je nova ovira. Genadi mi je rekel: »Najti moramo nov način, kako priti do zalog matric.« V neki državni pisarni je videl pakete matric, vendar jih ni mogel osebno nabaviti, saj ga je imela oblast na očeh. Kako bi lahko prišli do njih? Večkrat sem obupano rekla: »Nemogoče jih bo dobiti!« Genadi mi je odločno dejal: »Nehaj govoriti, da je to nemogoče. Pri Bogu je mogoče vse!« (Mat. 19:26)

Naslednji dan sem se odpravila do te državne pisarne. Bila sem živčna, vendar sem ves čas imela v mislih njegove besede. Jehova je poskrbel, da me je v pisarni sprejela neka prijazna strojepiska, ki je bila pripravljena mojo prošnjo posredovati vodju pisarne. Ta je bil pravzaprav njen mož! Od takrat naprej sem pri njih redno nabavljala matrice in nikoli več nismo imeli težav z zalogami.