»NOVO leto se je začelo z velikimi spori, nemiri in prelivanjem krvi,« je pisalo v angleški izdaji revije Stražni stolp, 1. januar 1917. Prva svetovna vojna – ta vsesvetovni pokol, poznan tudi kot velika vojna – je namreč še vedno z nezmanjšano silovitostjo divjala po Evropi.

Preučevalci Biblije takrat še niso povsem razumeli, kaj vse zajema prava krščanska nevtralnost, toda kljub temu so mnogi od njih dali vse od sebe, da so se izognili prelivanju krvi. V Angliji je bil na primer 19-letni Stanley Willis  trdno odločen ostati nevtralen. Preden je zaradi svojega stališča moral pred sodišče, je napisal: »Štejem si v veliko čast, da smem tako pričevati. Zjutraj mi je polkovnik rekel, da bom moral obleči uniformo, sicer bom šel pred vojaško sodišče.«

Ker Stanley ni hotel poteptati svetopisemskih načel, je bil obsojen na prisilno delo v zaporu. Toda vseeno je ostal pozitiven. Dva meseca pozneje je napisal: »Zaradi ‚duha moči‘, ki ga daje Resnica, lahko človek potrpežljivo prenaša [. . .] tisto, kar drugi prenašajo veliko težje.« Čas v zaporu je modro izkoristil. Dejal je: »Eden največjih blagoslovov, ki so mi jih prinesle nedavne preizkušnje, je bil ta, da sem imel veliko miru za molitev, poglobljeno premišljevanje in preučevanje.«

Kmalu so v vojno uradno stopile tudi Združene države Amerike. Drugega aprila 1917 je predsednik Woodrow Wilson v govoru, ki ga je imel v ameriškem kongresu, zahteval uradno napoved vojne Nemčiji. In štiri dni pozneje so Združene države res stopile v vojno. Kristjani v Združenih državah so se kmalu znašli pred vprašanjem nevtralnosti.

Združene države so, da bi čim prej zadovoljile potrebo po vojakih, maja sprejele zakon o splošni vojaški obveznosti. Mesec dni pozneje so sprejele še zakon o vohunjenju. Prvi zakon je ameriški vladi omogočal, da je v vojno vpoklicala na tisoče moških, drugi zakon pa je vsakršno oviranje vojnih prizadevanj opredelil kot zločin. Ni bilo dolgo, ko so sovražniki resnice ta zakona izkoristili za to, da so miroljubnim častilcem Jehova začeli ustvarjati »težave s pomočjo zakona«. (Ps. 94:20)

Preučevalcev Biblije pa nemiri v svetu, ki je bil v vojni, niso presenetili. Že desetletja pred tem so opozarjali na  svetopisemske prerokbe, ki so takšne razmere napovedovale. Vendar pa so mnoge presenetili spori, ki so nedolgo zatem izbruhnili med nekaterimi izmed Jehovovega ljudstva.

Težave so v Združenih državah nastopile kmalu po smrti Charlesa Taza Russlla. Pojavilo se je vprašanje, kdo bo vodil delovanje Jehovovih služabnikov. Brat Russell je leta 1884 registriral pravno družbo Zion’s Watch Tower Tract Society in bil njen predsednik vse do svoje smrti oktobra 1916. Ko je na čelo družbe prišel Joseph Franklin Rutherford, je nekaj uglednih mož v organizaciji, tudi štirje od članov upravnega odbora, začelo odsevati oblastiželjnega duha.

Ti štirje in še nekateri drugi se niso strinjali s tem, kako brat Rutherford vodi stvari. Ena od težav je bila povezana z delom romarja oziroma potujočega nadzornika Paula Johnsona.

Brat Russell je malo pred svojo smrtjo uredil, da je Johnson kot potujoči predstavnik organizacije odšel v Anglijo. Johnson naj bi tam oznanjeval dobro novico, obiskoval občine in poročal o delu na tem področju. Ko je novembra 1916 prišel v Anglijo, so ga tamkajšnji bratje toplo sprejeli. Žal pa je občudovanje, ki ga je bil deležen, sčasoma popačilo njegovo presojo, in prišel je do prepričanja, da bi moral on biti naslednik brata Russlla.

Johnson je na lastno pest odpustil nekaj članov betelske družine v Angliji, ki so mu nasprotovali. Poleg tega je skušal prevzeti nadzor nad bančnim računom, ki ga je organizacija imela odprtega v Londonu. Takrat pa ga je brat Rutherford poklical nazaj v Združene države.

Johnson se je vrnil v Brooklyn, toda namesto da bi ponižno sprejel karanje, ki ga je prejel, je večkrat skušal prepričati  brata Rutherforda, naj mu dovoli vrniti se v Anglijo in tam nadaljevati delo. Ker mu to ni uspelo, je skušal vplivati na člane upravnega odbora, in štirje od njih so se postavili na njegovo stran.

Brat Rutherford je predvidel, da bodo ti možje skušali priti do denarnih sredstev organizacije v Združenih državah, tako kot je to Johnson hotel storiti že v Angliji, zato je ukrepal in jih odstavil iz upravnega odbora. Po zakonu so morali člani družbe vsakega člana upravnega odbora izvoliti vsako leto. Toda na letni skupščini družbe 6. januarja 1917 so bili izvoljeni samo trije člani odbora, in sicer Joseph Rutherford, Andrew Pierson in William Van Amburgh. Eden od njih je zasedel mesto predsednika, drugi mesto podpredsednika in tretji mesto finančnega sekretarja. Za ostala štiri mesta v upravnem odboru pa ni bilo volitev. Možje, ki so bili do takrat na teh mestih, torej tisti štirje, ki so nasprotovali bratu Rutherfordu, so bili izvoljeni v odbor enkrat v preteklosti in nekateri so menili, da bodo na teh položajih ostali vse življenje. Ker pa na letni skupščini niso bili ponovno izvoljeni, sploh niso bili več zakoniti člani odbora! Zato je brat Rutherford julija 1917 uveljavil svojo pravico in na prosta mesta v odboru postavil štiri zveste može.

Kot je bilo mogoče pričakovati, je bila četverica odstavljenih članov odbora jezna in je s posebno kampanjo skušala ponovno priti na svoje položaje. Toda ni jim uspelo. Nekaj Preučevalcev Biblije se jim je sicer pridružilo in so ustanovili druge organizacije, vendar je velika večina ostala zvesta, tako da tisti štirje niso več mogli zasesti svojih nekdanjih mest v upravnem odboru.

Brat Rutherford in drugi zvestovdani bratje v Betelu so si še naprej prizadevali za napredek dela za Kraljestvo. Število potujočih nadzornikov, ki so jim takrat rekli romarji,  je z 69 naraslo na 93. Število kolporterjev oziroma rednih pionirjev pa je s 372 naraslo na 461. Poleg tega so bili prvič postavljeni posebni kolporterji, ki bi jih lahko primerjali z današnjimi pomožnimi pionirji. V nekaterih občinah je bilo tudi po 100 takšnih gorečih delavcev.

Sedemnajstega julija 1917 je izšla knjiga The Finished Mystery (Dopolnjena skrivnost). Do konca leta so pošle vse zaloge in podjetje, ki je tiskalo našo literaturo, je dobilo naročilo še za 850.000 izvodov. *

Reorganizacija dela v Betelu, ki jo je leta 1916 začel brat Russell, se je leta 1917 končala. Decembra tega leta je v angleški izdaji revije Stražni stolp pisalo: »Reorganizacija osebja Urada [. . .] je končana in sedaj v njem vse teče gladko in učinkovito, tako kot naj bi to bilo v dobro organiziranih ustanovah [. . .]. Člani Urada se zavedajo, da je biti v Uradu čast in ne pravica.«

Septembra 1917 je angleška izdaja revije Stražni stolp poročala: »Vsak mesec od 1. januarja naprej je mogoče opaziti porast [v nakladi literature] glede na isti mesec v letu 1916 [. . .]. Nam je to zelo močan dokaz, da Gospod blagoslavlja dejavnost, ki ima svoje središče tu v Brooklynu.«

Organizacija je bila očiščena nasprotnikov in izid glasovanja po občinah, ki je bil natisnjen v angleškem Stražnem stolpu, je pokazal, da velika večina bratov in sester podpira brata Rutherforda in zveste može v Betelu. Toda za te može preizkušenj še ni bilo konec. Leto 1918 se je sicer začelo pozitivno, toda na obzorju se je že risala ena najtemačnejših ur v naši novodobni zgodovini.