Ali je znanost opravila z Bogom?

BRITANSKI filozof Antony Flew je bil kot ateist pri svojih somišljenikih zelo cenjen, in to kar 50 let. Njegova publikacija Theology and Falsification (Teologija in ponarejanje), ki jo je objavil leta 1950, je »postala največkrat ponatisnjena filozofska publikacija preteklega stoletja«. Leta 1986 so Flewja razglasili za »največjega sodobnega kritika teizma« – vere v Boga oziroma bogove. Ko je leta 2004 Flew objavil, da je spremenil svoje gledišče, so bili mnogi šokirani.

Zakaj si je Flew premislil? Odgovor se skriva v eni besedi – znanost. Prepričal se je, da vesolje, naravni zakoni in sámo življenje niso mogli nastati kar po naključju. Ali je takšen sklep razumen?

Od kod so prišli naravni zakoni?

Fizik in pisec Paul Davies je poudaril, da znanost čudovito razlaga fizikalne pojave, kot je na primer dež. Vendar v svoji knjigi Zlatolaskina uganka pravi: »Ko pridemo do [. . .] vprašanj, kot denimo ,Zakaj obstajajo naravni zakoni?‘, so stvari manj jasne. Na takšna vprašanja določena znanstvena odkritja kaj dosti ne vplivajo. Mnoga zares velika vprašanja so ostala nespremenjena od rojstva civilizacije in nas vznemirjajo še danes.«

Leta 2007 je Flew napisal: »Pomembno ni le to, da v naravi obstaja red, temveč da je ta red matematično natančen, univerzalen in ,medsebojno povezan‘. Einstein je za ta red rekel, da je ,dokaz razuma‘. Vprašati bi se morali, kako je prišlo do tega, da je narava takšna, kot je. To je zagotovo vprašanje, ki so si ga zastavili znanstveniki vse od Newtona, pa do Einsteina in Heisenberga – in nanj tudi odgovorili. Njihov odgovor se je glasil Božji um.«

Res je, mnogim zelo uglednim znanstvenikom se ne zdi neznanstveno verjeti v inteligenten Pravzrok. Po drugi strani pa je izjava, da so vesolje, njegovi zakoni in življenje nastali po naključju, intelektualno nezadovoljiva. Že iz lastnih izkušenj vemo, da kakršna koli naprava, ki jo uporabljamo, kliče po načrtovalcu.

Katero prepričanje boste izbrali?

Novi ateisti razglašajo, da je znanost glavni podpornik njihovega prepričanja, vendar niti  ateizem niti teizem ne temeljita zgolj na znanosti. V obeh primerih je potrebna vera – pri ateizmu v slepo naključje brez namena, pri teizmu pa v inteligenten Pravzrok. Po besedah Johna Lennoxa, profesorja matematike na oxfordski univerzi v Veliki Britaniji, novi ateisti podpirajo stališče, da je »vsako versko prepričanje slepo prepričanje«. K temu dodaja: »Močno moramo poudariti, da se motijo.« Zato se postavlja vprašanje: »Za katero prepričanje se lahko dokaže, da je pravo –  od ateistov ali vernih ljudi?« Razmislite na primer o nastanku življenja.

Evolucionisti brez obotavljanja priznavajo, da je nastanek življenja še vedno zavit v skrivnost – čeprav obstajajo mnoge nasprotujoče si teorije. Vodilni novi ateist Richard Dawkins trdi, da se je življenje zaradi velikega števila planetov, ki obstajajo v vesolju, pač moralo nekje pojaviti. Vendar se mnogo cenjenih znanstvenikov s tem ne strinja povsem. Cambriški profesor John Barrow pravi, da prepričanje o »evoluciji življenja in uma na vsakem koraku [naleti] na slepo ulico. V zapletenem in neprijaznem okolju obstaja zelo veliko stvari, zaradi katerih se lahko zgodi, da življenje ne more nastati, zato bi bilo sila predrzno domnevati, da je že zgolj z dovolj ogljika in časa vse mogoče.«

Imejte tudi v mislih, da življenje ni le neki skupek kemičnih elementov. Pravzaprav temelji na izredno dovršeni obliki informacij, ki so zakodirane v DNK-ju. Ko torej govorimo o nastanku življenja, govorimo tudi o nastanku bioloških informacij. Kaj je edini vir informacij, ki ga poznamo? Enostavno povedano, inteligenca. Ali bi z naključnimi dogodki lahko nastale zapletene informacije, kot je računalniški program, algebraična formula, enciklopedija ali celo recept za torto? Seveda ne. Vendar se nič od naštetega po dovršenosti in učinkovitosti še zdaleč ne more primerjati z informacijami, ki so shranjene v genetskem kodu živih organizmov.

Vse je nastalo po naključju – znanstveno sprejemljiva teza?

Po mnenju ateistov naj bi bilo »vesolje [. . .] skrivnostno in povsem po naključju naj bi dovoljevalo življenje«, pojasnjuje Paul Davies. »Če bi bilo drugačno,« pravijo ateisti, »nas ne bi bilo tu, da bi o tem razpravljali. Vesolje lahko ima temeljno enovitost ali pa je nima, toda ni nobenega načrta, namena ali smisla – vsaj ne takega, ki bi nam kaj pomenil.« Davies še piše: »Prednost takega stališča je v tem, da ga je lahko braniti« oziroma, da pride prav kot priročen izgovor.

Molekularni biolog Michael Denton je v svoji knjigi Evolution: A Theory in Crisis prišel do sklepa, da je teorija evolucije »bolj podobna načelu srednjeveške astrologije, kakor pa resni [. . .] znanstveni teoriji«. Poleg tega je o Darwinovi teoriji evolucije govoril kot o enem največjih mitov našega časa.

Jasno je, da trditev, da je vse nastalo po naključju, res bolj spominja na mit. Predstavljajte si, da arheolog vidi neobdelan kamen, ki  je bolj ali manj kvadratast. To obliko morda pripiše naključju, kar bi bilo razumno. Toda kasneje najde kamen, ki je vse do najmanjše podrobnosti spretno oblikovan v človeški doprsnik. Ali sklene, da je nastal po naključju? Ne. Njegova logika mu pravi, da je to nekdo naredil. Sveto pismo podobno utemeljuje: »Vsako hišo kdo zgradi, tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog.« (Hebrejcem 3:4) Ali se strinjate s to trditvijo?

Profesor Lennox pravi: »Bolj ko spoznavamo naše vesolje, bolj verjetno je, da je hipoteza o obstoju Stvarnika Boga, ki je vesolje ustvaril z namenom, najboljše pojasnilo, zakaj smo tukaj.«

Na žalost so med stvarmi, ki spodkopavajo vero v Boga, hudobna dela, storjena v njegovem imenu. Zaradi tega so nekateri sklenili, da bi bilo človeštvu bolje brez religije. Kaj pa menite vi?