Nenavadna bitja tasmanske divjine

PODNEVI je divjina spokojna in tiha. Ponoči pa po gozdu odmeva renčanje in vreščanje, ob katerem se kar ježi koža. Kdo spušča takšne predirljive zvoke? Ognjevit vrečar z nesrečnim imenom tasmanski vrag. Ta močna žival je lahko videti in slišati neverjetno krvoločna, še posebej ko se hrani z mrhovino. Vendar pa je njeno divje zganjanje hrupa bolj ali manj samo šopirjenje.

Tasmanski vrag lahko gozd osupljivo hitro očisti mrhovine. Z močnimi čeljustmi in zobmi lahko požre skorajda vsako poginulo žival – s kožo in kostmi vred. Pravzaprav lahko v pol ure pojé količino hrane, ki je enaka 40 odstotkom njegove telesne teže – kar je podvig, ki bi ga lahko primerjali s tem, da bi človek na en mah pospravil 25-kilogramski zrezek!

Veliko bolj prikupen je nežen golonosi vombat, čokata žival, ki s svojim videzom opazovalca kar vabi k temu, da bi jo ljubkoval. Tako kakor vsi vrečarji imajo tudi samice vombatov vreče in svoje mladiče dojijo. Vendar je vreča vombata v nasprotju z vrečo drugih njegovih sorodnikov obrnjena nazaj, nedvomno zato, da bi mladiček, medtem ko njegova mama koplje brlog, ostal čist. Vombat ima zobe, ki nikoli ne nehajo rasti, kar mu pride zelo prav, saj se z njimi pregrize skozi podzemne prepreke. Kljub svojemu okornemu videzu je presenetljivo spreten – s prednjimi tačkami lahko elegantno pobira rastline in jih daje v usta.

 Naslednje tukajšnje nenavadno bitje je kljunaš. Ta živalca neobičajnega videza ima kljun in plavalne noge kakor raca, trup in kožuh kakor vidra ter rep kakor bober. Poleg tega leže jajca kakor kokoš, živi v brlogu kakor vombat in doji svoje mladiče kakor medvedka. Nič čudnega, da je znanstvenik, ki ga je prvi preučeval, menil, da gre za potegavščino!

Zakaj nas srečanja s takšnimi živalmi tako zelo razveselijo? Nedvomno zato, ker jih je naš Stvarnik ustvaril s tem namenom. V Svetem pismu piše, da je prvima človekoma naročil: »Gospodujta [. . .] vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji.« (1. Mojzesova 1:28) Gospodovati v tej vrstici med drugim pomeni tudi skrbeti za živali na zemlji. Ali ni res, da nas opazovanje takšnih živali v divjini navede na to, da si še bolj želimo izpolniti to nalogo?

[Okvir/slika na strani 11]

V SENCI ORJAKOV

Le malo stvaritev naredi s svojo velikostjo tako velik vtis kakor velikanska drevesa v Tasmaniji. Najvišje drevo je evkalipt (Eucalyptus regnans), cvetoča rastlina, ki običajno zraste do 75 metrov visoko. Najvišji živeči primerek pa je visok 99,6 metra, samo 16 metrov manj kakor najvišje drevo na svetu – sekvoja v Kaliforniji.

Naslednje avtohtono drevo je Dacrydium franklinii, ki spada med borovce in je le pol toliko visoko kakor povprečno visok evkalipt, vendar lahko živi tudi šestkrat dlje od njega. Po ocenah nekaterih strokovnjakov lahko živi več kot 3000 let, zaradi česar je eno od najdlje živečih dreves na svetu. Tega »princa« tasmanskih dreves močno cenijo izdelovalci pohištva in čolnov. Njegov kremasto rumen les je lahko obdelovati, poleg tega vsebuje eterično olje, ki deluje kot naravna zaščita in odganja mrčes. Zato so nekateri hlodi uporabni tudi potem, ko so v gozdu ležali že več sto let.

[Slika na strani 10]

Tasmanski vrag

[Vir slike]

© J & C Sohns/age fotostock

[Slika na strani 11]

Golonosi vombat

[Slika na strani 11]

Kljunaš

[Navedba virov slik na strani 11]

Vombat in kljunaš: Tourism Tasmania; orjaško drevo: Tourism Tasmania and George Apostolidis