RODIL sem se leta 1965 revnima staršema v Severni Irski. Odraščal sem v grofiji County Derry v obdobju »težav«, kot se je imenoval nasilni spor med katoličani in protestanti, ki je trajal več kot 30 let. Pripadniki katoliške manjšine so se čutili diskriminirane in so protestante, ki so bili v večini, krivili za nekorektno ravnanje pri volitvah, strog policijski nadzor ter pristranskost pri zaposlovanju in dodeljevanju stanovanj.

Krivico in neenakopravnost sem videl na vsakem koraku. Nehal sem šteti, kolikokrat so me pretepli, potegnili iz avtomobila in vame naperili pištolo ali pa kolikokrat so me policisti oziroma vojaki zasliševali in preiskovali. Počutil sem se zatiranega in mislil sem si: »S tem se lahko bodisi sprijaznim ali pa se uprem!«

Udeleževal sem se pohodov v spomin na »krvavo nedeljo«, ko so leta 1972 britanski vojaki ustrelili 14 ljudi, ter pohodov v spomin na gladovno stavko, s katerimi smo počastili republikanske zapornike, ki so se leta 1981 izstradali do smrti. Izobešal sem prepovedane zastave in povsod, kjer sem lahko, sem pisal protibritanske grafite. Videti je  bilo, kakor da se je katoličanom vedno znova zgodilo kaj krutega ali pa je bil kdo od njih umorjen, zaradi česar smo imeli razlog za protest. Kar se je pričelo kot pohod, se je pogosto sprevrglo v vsesplošen izgred.

Med študijem na univerzi sem se udeleževal študentskih protestov, s katerimi smo se zavzemali za čisto okolje. Kasneje sem se preselil v London in tam sodeloval v socialističnih pohodih proti vladni politiki, za katero se je zdelo, da deluje v prid višjim slojem na račun revnih. Sodeloval sem tudi v sindikalnih stavkah proti zmanjšanju osebnih dohodkov ter leta 1990 v pohodih proti glavarini, ki so se končali tako, da so protestniki naredili veliko škode na trgu Trafalgar Square.

Toda čez čas me je prevzelo razočaranje. S protesti ponavadi nismo dosegli svojih ciljev, temveč smo še bolj razpihovali sovraštvo.

Približno takrat me je neki prijatelj seznanil z Jehovovimi pričami. Iz Biblije so mi pokazali, da Bogu ni vseeno, ker trpimo, in da bo popravil vso škodo, ki so jo ljudje kdaj povzročili. (Izaija 65:17; Razodetje 21:3, 4) Ljudje kljub plemenitim ciljem ne morejo človeštvu izboriti pravice in enakopravnosti. Ne le da potrebujemo Božje vodstvo, temveč potrebujemo tudi Njegovo pomoč, da bi lahko premagali nevidne sile, ki stojijo za svetovnimi problemi. (Jeremija 10:23; Efežanom 6:12)

Zdaj vem, da so bili vsi moji napori, ko sem se s protesti boril proti krivicam, sizifovo delo. V veliko olajšanje mi je bilo izvedeti, da bo prišel čas, ko na svetu ne bo nobene krivice in ko bodo vsi ljudje res enakovredni.