ALI ste že kdaj razmišljali tako? Ali je bila vaša sreča po tem, ko ste dosegli svoj cilj ali dobili stvar, ki ste si jo želeli, trajna? Ali pa je začela bledeti? Res je, da lahko občutimo srečo, ko dosežemo cilj ali dobimo stvar, ki si jo želimo, vendar je takšna sreča lahko minljiva. Trajna sreča ne temelji le na dosežkih ali pridobitvah. Prava sreča je podobno kakor telesno zdravje odvisna od različnih dejavnikov.

Vsak od nas je edinstven. Kar osrečuje vas, morda ne osrečuje koga drugega. Poleg tega se z leti spreminjamo. Vendar dokazi kažejo na to, da so nekatere stvari bolj pogosto povezane z občutkom sreče. Pravo srečo na primer občuti človek, ki najde zadovoljstvo, ki ni zavisten, ki ljubi sočloveka in ki si pridobi duševno in čustveno zdržljivost. Poglejmo, zakaj je tako.

»Denar je v zaščito,« je opazil moder človek, ki je preučeval človeško naravo. Vendar je obenem napisal: »Kdor ljubi srebro, se srebra nikoli ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, mu dobička ni nikoli dovolj. Tudi to je ničevost.« (Pridigar 5:10; 7:12) Kaj je želel s tem povedati? Res je, da za preživetje morda potrebujemo denar, vendar bi se morali upirati pohlepu, saj je nenasiten! Pisec citiranih besed, staroizraelski kralj Salomon, je sam preizkusil, ali bogastvo in razkošno življenje prinašata pravo srečo. »Svojim očem nisem ničesar odrekel,« je napisal. »Svojega srca nisem prikrajšal za nobeno veselje.« (Pridigar 1:13; 2:10)

Salomon si je nakopičil velikansko bogastvo, zato je lahko zgradil veličastne hiše, naredil čudovite parke in vodne zbiralnike ter si priskrbel veliko služabnikov. Vse, kar si je zaželel, je dobil. Kaj je spoznal? V svojem preizkusu je občutil nekoliko sreče, vendar ta ni trajala dolgo. »Videl [sem], da je vse ničevost,« je zapisal. Dodal je še, »da ni od tega nobene koristi«. Celo zasovražil je življenje! (Pridigar 2:11, 17, 18) Tako je, Salomon je spoznal, da se človek, ki se vdaja užitkom, na koncu počuti praznega in neizpolnjenega. *

Ali sodobne raziskave potrjujejo to starodavno modrost? V članku, ki je bil objavljen v Journal of Happiness Studies, je pisalo: »Ko so posameznikove osnovne potrebe potešene, se njegovo splošno ugodje ob dodatnih denarnih sredstvih ne bo kaj dosti povečalo.« Res je, raziskave so pokazale, da nam lahko vse večje poseganje po gmotnih dobrinah, še posebej, če za to žrtvujemo moralna merila in duhovne vrednote, spodkopava srečo.

SVETOPISEMSKO NAČELO: »V vašem življenju naj ne bo prostora za ljubezen do denarja, temveč bodite zadovoljni s tem, kar imate.« (Hebrejcem 13:5)

Zavist je definirana kot »občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi«. Zavist lahko podobno kakor rak globoko poseže v naše življenje in uniči srečo. Kako lahko zavist požene korenine? Kako jo lahko prepoznamo? In kako se lahko proti njej bojujemo?

V Encyclopedii of Social Psychology je omenjeno, da so ljudje nagnjeni k temu, da zavidajo sebi podobnim ljudem, ki so morda enake starosti, imajo enake izkušnje ali enak družbeni status. Na primer, prodajalec morda ne bo zavidal slavni filmski zvezdi. Mogoče pa bo zavidal drugemu prodajalcu, ki je bolj uspešen od njega.

Naj ponazorimo: V starodavni Perziji sta bila neka višja uradnika zavistna. Toda zavidala nista kralju, ampak zelo sposobnemu uradniku, ki mu je bilo ime Daniel. Očitno sta bila zelo nesrečna, saj sta celo skovala zaroto, da bi ubila Daniela! Vendar je zarota spodletela. (Daniel 6:1–24) »Pomembno  se je zavedati, da zavist spodbuja k sovražnosti,« piše v prej omenjeni enciklopediji. »Ta sovražnost pojasnjuje, zakaj je zavist povezana s tako veliko primeri agresije v zgodovini.« *

Kako lahko prepoznate zavist? Vprašajte se: Ali se ob sovrstnikovem uspehu razveselim ali pa me to potre? Ali me to, da mojemu bratu ali sestri, nadarjenemu sošolcu ali sodelavcu v čem spodleti, razžalosti ali pa mu to privoščim? Če ste odgovorili z »Me to potre« in »Mu to privoščim«, morda gojite zavist. (1. Mojzesova 26:12–14) V Encyclopedii of Social Psychology piše: »Zavist lahko uniči človekovo zmožnost, da uživa v dobrih stvareh v življenju, in zaduši hvaležnost za mnoge darove, ki jih ponuja življenje. [. . .] Vse to pa le stežka pripomore k sreči.«

Proti zavisti se lahko bojujemo tako, da gojimo pristno ponižnost in skromnost, zaradi česar lahko cenimo in spoštujemo sposobnosti in dobre lastnosti drugih ljudi. »Ničesar ne delajte iz prepirljivosti ali samoljubnosti,« piše v Svetem pismu, »temveč s ponižnostjo glejte na druge kot na višje od sebe.« (Filipljanom 2:3)

SVETOPISEMSKO NAČELO: »Ne postanimo samoljubni in ne izzivajmo drug drugega k tekmovanju, niti drug drugemu ne zavidajmo.« (Galačanom 5:26)

»To, kako ljudje gledajo na svoje odnose z drugimi, ima večji vpliv na njihovo zadovoljstvo v življenju kakor pa njihova služba, dohodek, družba, v kateri živijo, in telesno zdravje,« piše v knjigi Social Psychology. Preprosto povedano, ljudje morajo za to, da bi bili zares srečni, izkazovati ljubezen in jo prejemati. »Če [. . .] ne bi imel ljubezni, ne bi bil nič,« je dejal biblijski pisec. (1. Korinčanom 13:2)

Nikoli ni prepozno, da začnete gojiti ljubezen. Vanessa je na primer imela nasilnega očeta, ki je bil alkoholik. Ko je imela 14 let, je pobegnila od doma in živela pri rejniških družinah pa tudi v domu za brezdomce. In tam je prosila Boga za pomoč, kot se spominja. Nato pa so jo dali v rejniško družino, ki je živela po svetopisemskem načelu »Ljubezen je potrpežljiva in prijazna«. Morda je bil ravno to odgovor na njene molitve. (1. Korinčanom 13:4) Vanessi je to okolje skupaj s tem, kar se je sama učila iz Svetega pisma, pomagalo, da si je čustveno opomogla in umsko napredovala. »V šoli sem z enk in dvojk prišla na štirice in petice,« je rekla.

Vanessa ima še vedno čustvene brazgotine. Vseeno pa je srečno poročena mati dveh deklet.

SVETOPISEMSKO NAČELO: »Poleg vsega tega pa si oblecite ljubezen, ker je popolna vez.« (Kološanom 3:14)

Le kdo v življenju nima problemov? Kot pravi Sveto pismo, »je čas jokanja« in »čas žalovanja«. (Pridigar 3:4) Zdržljivost nam pomaga, da takšne čase prestanemo, torej, da v stiski ne obtičimo. Pomislimo na Carol in Mildred.

Carol ima degenerativno bolezen hrbtenice, sladkorno bolezen, nočno apnejo in degeneracijo rumene pege, zaradi česar je oslepela na levo oko. Pa vendar pravi: »Trudim se, da nisem predolgo malodušna. Malo se sicer rada smilim sama sebi, vendar se kmalu neham osredinjati nase in se zahvalim Bogu za vse, kar sem še zmožna narediti, še posebej za druge ljudi.«

Mildred ima prav tako številne zdravstvene težave, kot so artritis, rak na dojki in sladkorna bolezen. Vendar se enako kakor Carol trudi, da se ne osredinja na svoje težave. »Naučila sem se ljubiti ljudi in tolažiti druge med njihovo boleznijo, kar pa tudi meni pomaga,« je napisala. »V bistvu sem ugotovila, da se takrat, ko tolažim druge, ne ubadam s svojimi skrbmi.«

Obe sicer radi sprejmeta dobro medicinsko pomoč, vendar v ospredje ne postavljata telesnega zdravja, temveč raje dajeta prednost svojemu stališču in temu, kako porabljata čas. Zato čutita notranje zadovoljstvo, ki jima ga nihče ne more vzeti. Poleg tega ju imajo drugi zelo radi in sta navdih ljudem, ki imajo različne preizkušnje.

SVETOPISEMSKO NAČELO: »Srečen tisti človek, ki vztraja v preizkušnji. Ko se bo namreč izkazal preizkušenega, bo prejel venec življenja.« (Jakob 1:12)

Modrost, ki jo najdemo v Svetem pismu, je »tistim, ki se je oprimejo, [. . .] drevo življenja in tiste, ki se je oklepajo, bodo imeli za srečne«. (Pregovori 3:13–18) Zakaj ne bi sami spoznali to resnico, tako da bi živeli skladno z modrostjo, ki je napisana v Svetem pismu? Konec koncev Avtor te svete knjige, ki se imenuje tudi »srečen Bog«, želi, da ste vi ravno tako srečni. (1. Timoteju 1:11)