V SOBOTO, 25. aprila 2015, je Nepal, pretežno gorato deželo severno od Indije, stresel potres z magnitudo 7,8. Epicenter potresa je bil kakih 80 kilometrov severozahodno od glavnega mesta Katmanduja. Na žalost je življenje izgubilo več kot 8500 ljudi, in tako je bila to najsmrtonosnejša dokumentirana naravna nesreča v Nepalu. Uničenih je bilo več kot pol milijona domov. V Nepalu je 2200 Jehovovih prič in večina od njih je živela na prizadetem področju. Žal so ena od Prič in njena dva otroka umrli.

»Do potresa je prišlo v času, ko so občine na področju, ki je bil najbolj opustošen, imele svoje krščanske shode,« je povedala Priča z imenom Michelle. »Če bi do potresa prišlo, ko bi bila večina doma, bi bilo brez dvoma več žrtev.« Zakaj so bili tisti, ki so obiskali shode, obvarovani? Pomemben dejavnik pri tem je bila konstrukcijska zasnova kraljestvenih dvoran, prostorov, ki jih Jehovove priče uporabljajo za čaščenje.

Sodobne kraljestvene dvorane v Nepalu so grajene protipotresno. Man Bahadur, ki sodeluje pri gradnji kraljestvenih dvoran, pravi: »Vedno so nas spraševali, zakaj postavljamo tako trdne temelje za sorazmerno majhne zgradbe. Zdaj vidimo, kako je to koristno!« Po potresu je bilo odobreno, da se kraljestvene dvorane lahko uporabljajo za zatočišča. Kljub popotresnim sunkom so se Jehovove priče in njihovi sosedje v njih počutili varne.

Krščanski starešine so hitro začeli iskati pogrešane člane občine. »Starešinam je bila blaginja občine pomembnejša od lastne,« je povedala Priča po imenu Babita. »Bili smo ganjeni nad tolikšno ljubeznijo.« Dan po potresu so trije člani odbora, ki skrbi za delovanje Jehovovih prič v Nepalu, skupaj z okrajnimi oziroma potujočimi nadzorniki začeli obiskovati občine, da bi ugotovili, kakšne so njihove potrebe, in da bi podprli krajevne starešine.

Šest dni po potresu je iz svetovnega središča Prič v Združenih državah v Nepal prispel Gary Breaux z ženo Ruby. Reuben, član prej omenjenega odbora, je povedal: »Zaradi zmede v Katmanduju in popotresnih sunkov nismo bili prepričani, da bo brat Breaux sploh lahko prišel. Toda bil je odločen priti – in je tudi prišel! Krajevne Priče so bile za njegov obisk zelo hvaležne.«

Silas, ki dela v nepalski podružnici Prič, je povedal: »Takoj ko so bile telefonske povezave spet vzpostavljene, je telefon zvonil dan in noč! Naši soverniki z vsega sveta so bili zaskrbljeni za nas. Čeprav so nekateri govorili jezike, ki jih nismo razumeli, smo občutili njihovo ljubezen in željo, da bi pomagali.«

 Po potresu so krajevne Priče v kraljestvene dvorane več dni prinašale hrano za tiste, ki so jo potrebovali. Poleg tega je bil ustanovljen odbor za pomoč ob naravnih nesrečah in kmalu je začela prihajati pomoč, predvsem iz Bangladeša, Indije in Japonske. V nekaj dneh je iz Evrope prispela zdravniška ekipa Prič in se nastanila v eni od kraljestvenih dvoran. Ta ekipa je nemudoma začela delati, ne samo tako, da je opravljala zdravniške preglede telesnega stanja žrtev potresa, ampak tudi tako, da jim je pomagala prebroditi čustvene travme.

Ženska, ki ji je ime Uttara, je izrazila občutke mnogih z naslednjimi besedami: »Potres je bil nekaj zelo strašnega. Toda še nikoli do zdaj se nismo počutili tako povezane z našo duhovno družino.« Potres nikakor ni oslabel ljubezni, ki jo Jehovove priče čutijo do Boga in drug do drugega. Pravzaprav je to ljubezen še okrepil.