»Sodnik vse zemlje« vedno stori to, kar je prav
On je skala, njegovo delo je popolno, ker vse njegove poti so pravica. (5. MOJZ. 32:4)
1. Kako je Abraham izrazil zaupanje v Jehovov čut za pravico? (Glej sliko pri naslovu.)
»ALI ne bo Sodnik vse zemlje storil to, kar je prav?« (1. Mojz. 18:25) S tem vprašanjem je Abraham izrazil zaupanje v Jehova, da bo Sodomi in Gomori sodil povsem pravično. Abraham je bil prepričan, da Jehova ne bi nikoli ravnal nepravično, tako »da bi usmrtil pravičnega skupaj s hudobnim«. Jehovu je rekel: »Ti ne bi nikoli tako ravnal.« Kakih 400 let kasneje je Jehova zase dejal: »On je skala, njegovo delo je popolno, ker vse njegove poti so pravica. On je Bog zvestobe, v njem ni nepravičnosti; pravičen je in pošten.« (5. Mojz. 31:19; 32:4)
2. Zakaj lahko rečemo, da Jehova ne more ravnati krivično?
2 Zakaj je Abraham lahko izrazil zaupanje v to, da bo Jehovova sodba vedno pravična? Zato ker je Jehova najboljši vzor pravice in pravičnosti. Hebrejski besedi, ki ju prevajamo kot »pravica« in »pravičnost«, se v Hebrejskih spisih pravzaprav pogosto pojavljata skupaj. V osnovi ni nobene razlike med tem, kar je prav in kar je pravično. Jehova je Ps. 33:5)
absolutno merilo za to, kar je pravično, zato je povsem logično, da bo njegov pogled na stvari vedno v skladu s pravico. Poleg tega, kot piše v njegovi Besedi, »ljubi pravičnost in pravico«. (3. Navedi primer krivice v današnjem svetu.
3 Ljudje poštenega srca so potolaženi, ko spoznajo, da je Jehova vedno pravičen. Toda svet je nasičen s krivico, zato posamezniki včasih postanejo žrtve hude krivice. Na primer, nekateri ljudje so bili po krivem obsojeni in zaprti. Nekatere so osvobodili šele po tem, ko so z uvedbo testa DNK primere ponovno obravnavali. Vendar so ti posamezniki za zločin, ki ga niso zagrešili, v zaporu prebili že več deset let. Takšne krivične zaporne kazni so vzrok za razočaranje in celo jezo. Toda kristjanom je morda še težje prenašati drugačno vrsto krivice.
V OBČINI
4. Kako je lahko preizkušena kristjanova vera?
4 Kristjani pričakujemo, da bomo doživeli kakšno krivico zunaj krščanske občine. Toda naša vera je lahko preizkušena, ko v občini opazimo ali doživimo kaj, kar je videti krivično. Kako se boš odzval, če meniš, da se ti v občini dogaja kakšna krivica ali pa ti jo povzroča kak sokristjan? Ali boš dovolil, da ti bo to postalo razlog za spotiko?
5. Zakaj nas ne bi smelo presenetiti, če kristjan v občini opazi ali doživi krivico?
5 Ker smo vsi nepopolni in delamo napake, se zavedamo, da se lahko zgodi, da krivico občutimo na lastni koži ali pa jo sami povzročimo komu v občini. (1. Jan. 1:8) Čeprav so takšni primeri redki, zvesti kristjani niso presenečeni niti se ne spotaknejo, ko se zgodi krivica. Jehova je torej z dobrim razlogom dal v svojo Besedo napisati praktične nasvete, da bi nam pomagal ohraniti značajnost, tudi če nam kdo od naših sovernikov dela krivico. (Ps. 55:12–14)
6., 7. Kaj krivičnega je neki brat doživel v občini in katere lastnosti so mu pomagale, da se je pravilno spoprijel s težavo?
6 Razmislimo o doživetju Willija Diehla. Leta 1931 je začel zvesto služiti v švicarskem Betelu v Bernu. Leta 1946 je obiskal osmi razred šole Gilead v New Yorku v Združenih državah. Zatem ko je diplomiral, je nazadnje dobil nalogo, da služi kot okrajni nadzornik v Švici. Brat Diehl je v svoji življenjski zgodbi povedal: »Maja 1949 sem seznanil podružnico v Bernu, da se nameravam poročiti.« Odgovor pisarne v Bernu? »Nobenih drugih prednosti razen rednega pioniranja.« Brat Diehl je pojasnil: »Ni mi bilo dovoljeno imeti predavanja [. . .]. Mnogi naju niso več pozdravljali in so se do naju vedli kot do izključenih.«
7 Kako se je brat Diehl spoprijel s temi razmerami? Povedal je: »Vedela sva, da poroka ni nebiblijska stvar, zato sva se zatekla k molitvi in zaupala Jehovu.« Nazadnje je bil popravljen zgrešen pogled na zakonsko zvezo, ki je bil vzrok krivičnemu ravnanju, in bratu Diehlu so bile spet zaupane teokratične naloge. Njegova zvestovdanost Jehovu je bila nagrajena. * Dobro je, da se vsakdo med nami vpraša: »Ali bi imel podoben duhovni pogled, če bi doživel takšno krivico? Ali bi potrpežljivo čakal na Jehova ali pa bi stvari najraje vzel v svoje roke?« (Preg. 11:2; beri Miha 7:7.)
8. Zakaj lahko zmotno sklepaš, da si žrtev krivice ali da se krivica dogaja komu drugemu?
8 Po drugi strani pa lahko zmotno sklepaš, da si žrtev krivice ali da se krivica dogaja kakemu članu občine. To se lahko zgodi, ker morda stvari napačno razumeš ali ne poznaš vseh dejstev. Najsibo da stvari razumemo pravilno ali napačno, če se bomo v molitvi zanašali na Jehova in mu ostali zvestovdani, nam bo to pomagalo, da se ne bomo nikoli jezili nanj. (Beri Pregovori 19:3.)
9. Katere primere bomo pregledali v tem in naslednjem članku?
9 Razmislimo o treh primerih krivice, ki so se zgodili med Jehovovim ljudstvom v biblijskih časih. V tem članku bomo govorili o Abrahamovem pravnuku Jožefu in o tem, kaj so mu naredili lastni bratje. V naslednjem članku pa bomo pregledali, kako je Jehova ravnal z Izraelovim kraljem Ahabom in kaj je naredil apostol Peter v sirski Antiohiji. Med pregledovanjem teh primerov bodi pozoren na to, kaj ti lahko pomaga, da ostaneš osredinjen na duhovne stvari in ohraniš svoj odnos z Jehovom, še posebej takrat, ko meniš, da se ti dogaja krivica.
JOŽEF JE BIL ŽRTEV KRIVICE
10., 11. a) Katere krivice je doživel Jožef? b) Katera priložnost se je ponudila Jožefu, ko je bil v ječi?
10 Jehovov zvesti služabnik Jožef je bil žrtev krivice. Te mu niso povzročili le tuji ljudje, ampak, kar je bilo še bolj boleče, njegovi lastni bratje. Ko je bil Jožef v poznih najstniških letih, so ga njegovi bratje ugrabili in prodali za sužnja. Proti svoji volji je bil odpeljan v Egipt. (1. Mojz. 37:23–28; 42:21) Ko je bil nekaj časa v tej tuji deželi, je bil po krivem obtožen poskusa posilstva in pahnjen v ječo, ne da bi se mu sploh sodilo. (1. Mojz. 39:17–20) Njegova mučna preizkušnja, ki jo je doživljal kot suženj in zapornik, je trajala kakih 13 let. Kaj se lahko naučimo iz Jožefovega primera, kar nam bo pomagalo, če se spoprijemamo s krivico, ki nam jo povzroča sovernik?
11 Jožef je imel priložnost, da je svojo izkušnjo povedal sojetniku. Ta jetnik je nekdaj pri kralju služil kot glavni točaj. Medtem ko sta bila Jožef in točaj skupaj zaprta, je imel točaj sanje. Jožef mu jih je razložil. Povedal mu je namreč, da bo na faraonovem dvoru spet opravljal svoje delo. Ko je točaja seznanil z od Boga navdihnjeno razlago, je izkoristil priložnost, da mu pojasni svoj položaj. Iz tega, kar je Jožef takrat rekel, pa tudi iz tega, česar ni rekel, se lahko naučimo veliko dragocenega. (1. Mojz. 40:5–13)
12., 13. a) Kako se iz tega, kar je Jožef rekel točaju, vidi, da ni pasivno sprejel krivic, ki so se mu dogajale? b) Katere podrobnosti Jožef očitno ni omenil med pogovorom s točajem?
12 Beri 1. Mojzesova 40:14, 15. Opazimo lahko, da je Jožef zase dejal, da je bil »ugrabljen«. V izvirnem jeziku ta izraz dobesedno pomeni »ukraden«. Jasno je, da je bil žrtev krivice. Jožef je tudi izjavil, da ni zakrivil zločina, zaradi katerega je bil zaprt. Zato je točaja prosil, naj ga omeni pred faraonom. Čemu? Da bi ga spravil iz ječe.
13 Ali je Jožef pasivno sprejel svoje okoliščine? Nikakor. Še kako dobro se je zavedal, da je žrtev številnih krivic. Vsa dejstva je jasno razložil točaju, ki bo morda imel priložnost, da mu pomaga. Vendar bodimo pozorni, da Sveto pismo nikjer ne nakazuje, da je Jožef kdaj komur koli povedal, da so ga ugrabili njegovi bratje, tudi faraonu ne. Ko so njegovi bratje prišli v Egipt in se z njim spravili, jih je faraon sprejel in jih povabil, naj pridejo živet v Egipt in naj uživajo »vse, kar je dobrega v [. . .] deželi«. (1. Mojz. 45:16–20)
14. Kaj nas bo zaščitilo pred zanko negativnega govorjenja, če v občini doživimo krivico?
14 Kadar kristjan meni, da je žrtev kakšne krivice, mora biti previden, da ne začne širiti škodljivih govoric. Seveda je povsem pravilno poiskati pomoč pri starešinah in jih obvestiti, če je kak član občine zagrešil kaj resnega. (3. Mojz. 5:1) Vendar pa bo v številnih primerih, ko ne gre za resen prestopek, morda možno zgladiti nesoglasje, ne da bi vpletali še koga drugega, niti starešin ne. (Beri Matej 5:23, 24; 18:15.) Takšne zadeve rešujmo zvestovdano, v skladu z biblijskimi načeli. Včasih bomo morda ugotovili, da sploh nismo bili žrtev krivice. Takrat bomo zelo veseli, da nismo okoliščin še poslabšali s tem, da bi obrekovali sokristjana! Zapomnimo si: najsibo da imamo prav ali se motimo, z govorjenjem, ki druge prizadene, ne bomo okoliščin nikoli izboljšali. Pred takšno napako nas bo zaščitilo to, da smo zvestovdani Jehovu ter svojim bratom in sestram. Ko je psalmist govoril o človeku, »ki živi brezgrajno«, je o njem dejal, da »takšen z jezikom ne obrekuje, ne dela hudega bližnjemu in ne govori sramotno o svojem prijatelju«. (Ps. 15:2, 3; Jak. 3:5)
NE POZABIMO NA SVOJ NAJPOMEMBNEJŠI ODNOS
15. Kako se je Jožefu njegov odnos z Jehovom izkazal za blagoslov?
15 Še nekaj pomembnejšega pa se naučimo iz Jožefovega odnosa z Jehovom. V mučni preizkušnji, ki je trajala 13 let, je Jožef dokazal, da ima Jehovov pogled na stvari. (1. Mojz. 45:5–8) Za svoje razmere ni nikoli krivil Jehova. Čeprav ni pozabil krivic, ki jih je utrpel, zaradi njih ni postal zagrenjen. In kar je najpomembnejše, ni dovolil, da bi ga nepopolnost in napačna dejanja drugih ločila od Jehova. Ker je bil zvestovdan, je lahko videl, kako je Jehova popravil krivice ter blagoslovil njega in njegovo družino.
16. Zakaj bi se morali z Jehovom še bolj zbližati, če v občini doživljamo krivico?
16 Podobno moramo tudi mi ceniti in varovati odnos z Jehovom. Nikoli ne bi smeli dovoliti, da bi nas nepopolnost naših bratov in sester ločila od Boga, ki ga ljubimo in častimo. (Rim. 8:38, 39) Če nam kak sovernik povzroča krivico, bodimo raje podobni Jožefu in se še bolj zbližajmo z Jehovom ter se potrudimo gledati na stvari tako kakor on. Ko naredimo vse, kar v skladu s Svetim pismom lahko, da bi rešili problem, moramo zadevo prepustiti Jehovu in mu zaupati, da jo bo popravil ob svojem času in na svoj način.
ZAUPAJMO »SODNIKU VSE ZEMLJE«
17. Kako lahko pokažemo, da zaupamo »Sodniku vse zemlje«?
17 Vse dokler živimo v tej stvarnosti, lahko pričakujemo, da bomo doživljali krivice. Ob redkih priložnostih lahko v občini mi ali kdo, ki ga poznamo, doživi ali opazi kaj, kar je videti krivično. Ne dovolimo, da bi se zaradi tega spotaknili. (Ps. 119:165) Kot zvesti Božji služabniki se raje zvestovdano in v molitvi zanašajmo na Jehova. Obenem pa skromno priznajmo, da verjetno ne poznamo vseh dejstev. Dobro se zavedamo, da je težava lahko v tem, da smo morda napačno razumeli stvari. Kot smo se naučili iz Jožefovega zgleda, se ogibajmo negativnega govorjenja, saj bi s tem slabe razmere samo še poslabšali. In nenazadnje, zadeve ne jemljimo v svoje roke, temveč bodimo odločeni, da bomo zvestovdani, in potrpežljivo čakajmo na Jehova, da popravi zadeve. Takšen pristop nam bo zagotovo prinesel Jehovovo naklonjenost in blagoslov, podobno kot je to bilo pri Jožefu. Da, lahko smo prepričani, da bo Jehova, »Sodnik vse zemlje«, vedno storil to, kar je prav, saj so »vse njegove poti [. . .] pravica«. (1. Mojz. 18:25; 5. Mojz. 32:4)
18. O čem bomo govorili v naslednjem članku?
18 V naslednjem članku bomo govorili še o dveh primerih krivičnega ravnanja med Jehovovim ljudstvom v biblijskih časih. Iz teh primerov bomo spoznali, kako sta ponižnost in pripravljenost odpuščati povezani z Jehovovim pogledom na pravico.
^ odst. 7 Glej življenjsko zgodbo Willija Diehla »‚Jehova je moj Bog, v katerega bom zaupal‘« v Stražnem stolpu, 1. november 1991.