DOBRI prijatelji so dragoceni in do trajnega prijateljstva ne pride zgolj po naključju. Kaj nam lahko pomaga rešiti prijateljstvo, če je to ogroženo? Veliko se lahko naučimo od nekaterih posameznikov, ki so omenjeni v Svetem pismu. Bili so pravi prijatelji, toda njihovo prijateljstvo se je kasneje znašlo v nevarnosti.

David, pastir in kralj, je gotovo imel dobre prijatelje. Eden izmed njih, ki nam morda pride na misel, je Jonatan. (1. Sam. 18:1) Vendar je imel David še druge prijatelje, na primer preroka Natana. V Svetem pismu ne piše nič določnega o tem, kdaj sta se spoprijateljila. Toda nekoč se je David zaupal Natanu, podobno kot se morda ti zaupaš prijatelju. David je želel zgraditi hišo Jehovu. Gotovo je cenil mnenje Natana kot svojega prijatelja in človeka, ki je imel Jehovovega duha. (2. Sam. 7:2, 3)

Vendar se je zgodilo nekaj, kar je ogrozilo njuno prijateljstvo. Kralj David je prešuštvoval z Batšebo in zatem dal ubiti njenega moža Urija. (2. Sam. 11:2–21) David je  bil že veliko let zvestovdan Jehovu in se je zavzemal za pravico. Nato pa je zagrešil ta strašni greh! Kaj se je zgodilo temu dobremu kralju? Ali ni razumel resnosti tega, kar je storil? Ali je mislil, da bo lahko to prikril pred Bogom?

Kaj bo naredil Natan? Ali naj h kralju pošlje koga drugega, da bi spregovoril o tem problemu? Drugi so vedeli, kako je David poskrbel, da je bil Urija ubit. Zakaj naj bi se Natan vmešal in tvegal, da uniči njuno dolgoletno prijateljstvo? To, da bi pogumno spregovoril, bi lahko spravilo v nevarnost celo njegovo življenje. Nenazadnje je David že dal ubiti nedolžnega Urija.

Toda prerok Natan je bil Božji predstavnik. Vedel je, da njegov odnos z Davidom ne bo več isti in da bo trpela njegova vest, če bo molčal. Njegov prijatelj David je zašel na pot, ki je Jehova ni odobraval. Kralj je nujno potreboval pomoč, da popravi svoj odnos z Jehovom. Da, David je potreboval pravega prijatelja. In Natan je bil takšen prijatelj. Odločil se je, da bo temo začel s ponazoritvijo, ki bi se lahko dotaknila srca nekdanjega pastirja. Natan je prenesel Božje sporočilo, toda tako, da je David lahko razumel resnost svojih napak in da ga je to navedlo k dejanjem. (2. Sam. 12:1–14)

Kaj bi storil, če bi tvoj prijatelj naredil hudo napako ali resno grešil? Lahko bi se nagibal k razmišljanju, da boš s tem, ko ga boš opozoril na njegovo napako, morda ogrozil vajino prijateljstvo. Morda pa bi menil, da bi s tem, ko bi za njegovo grešno vedenje povedal starešinam, ki mu lahko duhovno pomagajo, izdal vajino prijateljstvo. Kaj bi naredil?

Prej omenjeni Gianni se spominja: »Uvidel sem, da se je nekaj spremenilo. Maurizio do mene ni bil več tako odprt, kot je bil prej. Odločil sem se, da se bom o tem, kar se je zgodilo, pogovoril z njim, čeprav je bilo to zame zelo težko. Spraševal sem se: ‚Kaj mu lahko povem, česar ne bi že vedel? Morda se bo burno odzval!‘ Toda ko sem se spomnil vsega, kar sva skupaj preučevala, sem našel moč, da se pogovorim z njim. Maurizio je ravnal podobno, kadar sem sam potreboval pomoč. Nisem želel izgubiti njegovega prijateljstva, toda hotel sem mu pomagati, saj mi je bilo mar zanj.«

Maurizio doda: »Gianni je bil iskren in imel je prav. Vedel sem, da za posledice mojih slabih odločitev ni kriv ne on ne Jehova. Zato sem sprejel discipliniranje in sčasoma sem duhovno okreval.«

David je imel še druge prijatelje, ki so mu v težkih časih zvestovdano stali ob strani. Eden takih je bil Hušaj, o katerem Sveto pismo pravi, da je bil »Davidov prijatelj«. (2. Sam. 16:16; 1. krn. 27:33) Morda je bil dvorni uradnik ter kraljev osebni prijatelj in svetovalec, ki je včasih izvršil zaupne naloge.

Ko se je Davidov sin Absalom polastil prestola, so številni Izraelci stopili na Absalomovo stran, toda Hušaj tega ni storil. Medtem ko je David bežal, je Hušaj odšel k njemu. Davida je hudo prizadelo, ker ga je izdal lastni sin in še nekateri drugi, ki jim je zaupal. Toda Hušaj je ostal zvestovdan, bil je pripravljen tvegati svoje življenje in izpolniti nalogo, s katero bi zadušili zaroto. Naloge ni opravil zgolj iz občutka dolžnosti, ker je bil dvorni uradnik. Izkazal se je za zvestovdanega prijatelja. (2. Sam. 15:13–17, 32–37; 16:15–17:16)

To, da so bratje in sestre povezani ne glede na vlogo ali nalogo, ki jo imajo v občini, nam zares ogreje srce. S svojim ravnanjem pravzaprav sporočajo: »Sem tvoj prijatelj, pa ne zato, ker moram biti, ampak ker si mi pomemben.«

 To je izkusil brat Federico. Njegov dragi prijatelj Antonio mu je pomagal prestati hude trenutke v življenju. Federico pripoveduje: »Ko se je Antonio preselil v našo občino, sva kmalu postala prijatelja. Oba sva bila strežna služabnika in uživala sva v skupnem sodelovanju. Nedolgo zatem je bil postavljen za starešina. Poleg tega, da mi je bil prijatelj, mi je bil tudi vzornik na teokratičnem področju.« Nato pa je Federico storil napačen korak. Takoj je poiskal duhovno pomoč, toda ni več izpolnjeval pogojev, da bi lahko naprej služil kot pionir in strežni služabnik. Kako se je odzval Antonio?

Federico se spominja: »Lahko sem videl, da Antonio občuti mojo bolečino. Po najboljših močeh se je trudil, da mi pomaga v čustvenem pogledu. Zelo mu je bilo mar, da bi duhovno okreval, in nikoli me ni zapustil. Spodbujal me je, naj se znova duhovno okrepim in se ne vdam.« Antonio pojasnjuje: »S Federicom sem preživel več časa. Želel sem, da bi se z menoj brez zadržkov pogovarjal o čemer koli, tudi o svoji bolečini.« K sreči si je Federico sčasoma znova pridobil uravnovešenost in kasneje je bil spet postavljen za pionirja in strežnega služabnika. Antonio na koncu še pove: »Čeprav zdaj služiva v različnih občinah, sva povezana bolj kot kdaj prej.«

Kako bi se počutil, če bi ti tesen prijatelj obrnil hrbet takrat, ko bi ga najbolj potreboval? Le malo stvari lahko bolj boli kakor to. Ali mu boš lahko odpustil? Ali bo vajino prijateljstvo spet tako močno, kakor je bilo pred tem?

Razmisli o tem, kaj se je zgodilo Jezusu v njegovih zadnjih dneh na zemlji. Veliko časa je preživel s svojimi zvestimi apostoli in povezovala jih je posebna vez. Jezus jih je upravičeno imenoval prijatelji. (Jan. 15:15) Toda kaj se je zgodilo, ko so ga prijeli? Apostoli so zbežali. Peter je javno  izjavil, da ne bo nikoli zapustil svojega Gospodarja, vendar je ravno tisto noč zanikal, da pozna Jezusa! (Mat. 26:31–33, 56, 69–75)

Jezus je vedel, da se bo z zadnjo preizkušnjo spoprijel sam. Kljub temu bi bil lahko upravičeno razočaran, celo prizadet. Toda v njegovem pogovoru z učenci nekaj dni po vstajenju ni bilo čutiti niti kančka razočaranja, zagrenjenosti ali obžalovanja. Jezusu se ni zdelo potrebno, da učencem našteje njihove napake ali pa da jim očita to, kar so naredili zadnjo noč, ko je bil prijet.

Jezus je naredil ravno nasprotno. Pomiril je Petra in druge apostole. Potrdil je, da jim zaupa, tako da jim je dal navodila za najpomembnejše izobraževalno delo v človeški zgodovini. Jezus je imel apostole še vedno za svoje prijatelje. Njegova ljubezen se jim je za vedno vtisnila v srce. Po najboljših močeh so se trudili, da ne bi nikoli več razočarali svojega Gospodarja. In res, uspešno so izpolnili nalogo, ki jo je Jezus dal svojim sledilcem. (Apd. 1:8; Kol. 1:23)

Sestra Elvira se živo spominja nesoglasja med njo in njeno drago prijateljico Giuliano: »Ko mi je povedala, da sem jo prizadela s tem, kar sem naredila, sem se počutila grozno. Imela je vso pravico, da je jezna. Toda kar je name naredilo vtis, je bilo to, da je bila zaskrbljena predvsem zame in za to, kam bi me lahko pripeljalo moje vedenje. Vedno ji bom hvaležna, ker se ni osredotočala na krivico, ki sem ji jo storila, ampak na škodo, ki sem jo delala sama sebi. Zahvalila sem se Jehovu, da imam prijateljico, ki moje dobro postavlja pred svoje občutke.«

Kako se bo torej dober prijatelj odzval, kadar je prijateljstvo v nevarnosti? Pripravljen se bo prijazno, vendar odkrito pogovoriti, kadar bo to treba. Takšen prijatelj bo kakor Natan in Hušaj, ki sta tudi v težkih časih ostala zvestovdana, in kakor Jezus, ki je bil pripravljen odpustiti. Ali si takšen prijatelj?