Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 IZ NAŠEGA ARHIVA

Stoletnica epskega filma o veri

Stoletnica epskega filma o veri

»Ta je bolj podoben bratu Russllu kot brat Russell sam!« (Komentar gledalca »Fotodrame« leta 1914)

LETOS mineva 100 let od premiere »Fotodrame stvarjenja«, epske vizualne predstave, ki je bila narejena zato, da bi ljudem pomagala pridobiti si vero v Biblijo kot Božjo Besedo. V času, ko so nauk o evoluciji, višja kritika in skepticizem vero mnogim spodkopali, je »Fotodrama« zagovarjala Jehova kot stvarnika.

Charles T. Russell, ki je bil na čelu Preučevalcev Biblije, je nenehno iskal najučinkovitejše in najhitrejše možno sredstvo za širjenje biblijske resnice. Že več kot 30 let so Preučevalci Biblije s pridom izkoriščali moč tiskane besede. Zdaj pa je njihovo pozornost pritegnila novost: umetnost gibljivih slik oziroma film.

ŠIRJENJE EVANGELIJA PO GIBLJIVIH SLIKAH

V devetdesetih letih devetnajstega stoletja si je javnost prvič lahko ogledala nemi film. Že leta 1903 so v eni od newyorških cerkva predvajali film z versko vsebino. Filmska industrija je bila torej še v povojih, ko je leta 1912 Russell pogumno začel priprave za »Fotodramo«. Spoznal je, da bi film kot komunikacijsko sredstvo lahko biblijske resnice sporočal drugače kakor samo tiskane publikacije.

Osemurno »Fotodramo« so običajno predvajali v štirih delih in je vsebovala 96 kratkih posnetih biblijskih lekcij, ki jih je pripovedoval znani napovedovalec z enim najbolj prepoznavnih glasov tistega časa. Številne prizore je spremljala klasična glasba. Izurjeni operaterji so na gramofonih vrteli plošče s posnetim glasom in glasbo ter to časovno uskladili s predvajanjem barvnih diapozitivov in filmskih prizorov znanih biblijskih zgodb.

Zajemala je celotno sliko, od ustvaritve zvezd pa tja do veličastnega vrhunca Kristusove tisočletne vladavine.« (F. Stuart Barnes leta 1914, ko je imel 14 let)

Večino filmskih posnetkov in veliko diapozitivov na steklu so naredili v komercialnih filmskih studiih. Poklicni umetniki iz Filadelfije, New Yorka, Pariza in Londona so ročno poslikali steklene ploščice (diapozitive) in sličico za sličico na filmskem traku. Precej slikarskega dela so opravile tudi ekipe delavcev v betelskem ateljeju; pogosto so na primer morali nadomestiti poškodovane diapozitive. Filmski posnetki pa niso bili kupljeni prav vsi, pred  kamere so stopili tudi člani betelske družine. Snemanje je potekalo v mestu Yonkers, blizu New Yorka, in igrali so vloge Abrahama, Izaka in angela, ki je Abrahamu preprečil, da bi dejansko žrtvoval svojega sina. (1. Mojz. 22:9–12)

Izurjeni operaterji so znali natančno časovno uskladiti predvajanje več kot 3 kilometrov filmskega traku, 26 gramofonskih plošč in kakih 500 diapozitivov.

Neki sodelavec brata Russlla je novinarjem dejal, da bo ta medij »tisočim in tisočim vzbudil zanimanje za Sveto pismo, in bo tako za verski napredek doseženega več kot s čimer koli doslej«. Ali je duhovščina pozdravila takšen inovativen pristop k temu, da se dosežejo duhovno lačne množice? Ravno nasprotno, duhovniki tako imenovanega krščanstva so kot celota »Fotodramo« ožigosali. Nekateri so celo s pretkanimi in predrznimi taktikami hoteli javnosti preprečiti, da bi si ta film ogledala. Tako je na eni od predstav prišlo do izklopa elektrike, za kar je bil kriv svet duhovnikov.

Hostese iz bližnjih občin so razdelile milijone brezplačnih izvodov knjižic s slikami iz »Fotodrame«.

Obiskovalci predstav so prejeli tudi priponko s sliko mladega Jezusa in pripisom »Pax«, kar pomeni mir. Priponka je nosilca spominjala, naj bo »sin miru«.

Kljub temu so ljudje polnili gledališča, da bi si brezplačno ogledali »Fotodramo«. V Združenih državah se je ta film vsak dan vrtel v celo do 80 mestih. Mnogi gledalci so bili osupli, saj so prvič videli »govoreči film«. V pospešeni reprodukciji so lahko opazovali piščančkovo utiranje poti skozi lupino in veličastno odpiranje cveta. Ta film je z znanstvenimi dognanji takratnega časa poveličeval Jehovovo sijajno modrost. Kot smo omenili že v uvodu, je neki gledalec, ko je na platnu zagledal brata Russlla, ki v »Fotodrami« izreče uvodne besede, celo mislil, da je govornik »bolj podoben bratu Russllu kot brat Russell sam«.

MEJNIK V SVETOPISEMSKEM IZOBRAŽEVANJU

Premiera »Fotodrame« je bila 11. januarja 1914 v tem mondenem newyorškem gledališču (objekt je bil takrat last Mednarodnega združenja Preučevalcev Biblije in v njem so bili zaposleni člani tega združenja).

Tim Dirks, pisec in filmski zgodovinar, je »Fotodramo« opisal kot »prvi večji filmski projekt, ki je vseboval sinhroniziran zvok (posneti govor), gibljive slike in barvne diapozitive, projicirane z laterno magiko«. Sicer so bili že pred »Fotodramo« posneti filmi, ki so uporabljali nekatere od teh tehnik, vendar ne vseh hkrati, še zlasti ne filmi z biblijsko tematiko. Poleg tega nobeden od teh filmov ni imel večje gledanosti od »Fotodrame« – to si je namreč v Severni Ameriki, Evropi, Avstraliji in na Novi Zelandiji samo v prvem letu ogledalo vsega skupaj kakih devet milijonov ljudi!

»Fotodrama« je svojo premiero doživela 11. januarja 1914 v New Yorku. Sedem mesecev ­zatem pa je nastopila katastrofa, ki je kasneje dobila ime prva svetovna vojna. Toda množice po vsem svetu so se še naprej zgrinjale, da bi si ogledale »Fotodramo« in našle tolažbo v živopisnih prizorih prihodnjih blagoslovov Kraljestva. »Fotodrama« je bila vsekakor za leto 1914 neverjeten filmski dosežek.

Za predvajanje je bilo skupinam po vsej Severni Ameriki na voljo dvajset kompletov »Fotodrame«.