Bralci sprašujejo

Ali so Jehovove priče protestantska vera?

Jehovove priče zase ne pravijo, da so protestantska vera. Zakaj ne?

Protestantizem se je v 16. stoletju pojavil v Evropi kot poskus, da bi se reformirala Rimskokatoliška cerkev. Besedo »protestant« so prvič uporabili leta 1529 za sledilce Martina Lutra, in sicer na državnem zboru v Speyerju. Od takrat se ta izraz na splošno rabi za vse tiste, ki se podrejajo načelom in ciljem reformacije. Zato Merriam-Webster’s Collegiate Dictionary (11. izdaja) protestanta definira kot »člana katere koli od več cerkvenih organizacij, ki zanikajo papeževo vesoljno oblast in priznavajo, da je skladno z načeli reformacije za opravičenje potrebna zgolj vera, da so vsi verniki duhovniki in da je Biblija edini vir, ki razodeva resnico«.

Čeprav Jehovove priče zanikajo papeževo vesoljno oblast in iz vsega srca zagovarjajo Biblijo kot edino avtoriteto, se v marsičem bistveno razlikujejo od protestantskih ver. Pravzaprav v The Encyclopedia of Religion piše, da so Jehovove priče »svojstvena« vera. Razmislite o treh rečeh, v katerih se razlikujejo od drugih ver.

Prvič, protestantske vere sicer zavračajo določene značilnosti katoliškega čaščenja, vendar so voditelji reformacije ohranili nekatere katoliške dogme, na primer nauk o Trojici, o peklenskem ognju in o neumrljivosti človeške duše. Jehovove priče pa verjamejo, da ti nauki niso le v nasprotju z Biblijo, temveč tudi v napačni luči prikazujejo Boga. (Glej strani 4–7 v tej reviji.)

Drugič, vera, ki jo zagovarjajo Jehovove priče ni takšna, da protestira proti nečemu, temveč takšna, da širi pozitiven vpliv. Priče resno jemljejo biblijski nasvet: »Gospodov služabnik se ne sme prepirati, temveč mora biti do vseh krotek, dober in potrpežljiv učitelj. Krotko mora vzgajati nasprotnike.« (2. Timoteju 2:24, 25, Jubilejni prevod) Jehovove priče sicer poudarjajo nasprotja med tem, kar pravi Biblija, in tem, kar učijo mnoge verske skupnosti. Vendar tega ne počnejo zato, da bi spodbujali reforme v drugih verskih organizacijah, ampak da bi iskrenim posameznikom pomagali pridobiti si točno spoznanje o Bogu in njegovi Besedi, Bibliji. (Kološanom 1:9, 10) Kadar jim ljudje drugega prepričanja vztrajno oporekajo, se z njimi ne spuščajo v brezplodne razprave. (2. Timoteju 2:23)

Tretjič, v nasprotju s protestantskim gibanjem, ki se je razdelilo v stotine ločin, Jehovove priče ohranjajo enotno svetovno bratovščino. Ko gre za biblijske nauke, Priče v več kot 230 deželah upoštevajo nasvet apostola Pavla, namreč da naj bodo »v govorjenju [. . .] soglasni«. Med njimi ni razhajanj; so pristno »zedinjeni v istem umu in mišljenju«. (1. Korinčanom 1:10) Vsi si prizadevajo »ohranjati enotnost duha in živeti v miru«. (Efežanom 4:3)