»Zgodnji krščanski filozofi so sprejeli grško zamisel o nesmrtnosti duše. Menili so, da je dušo ustvaril Bog in jo vstavil v telo ob spočetju.« (The New Encyclopædia Britannica, 1988, zvezek 11, stran 25)

»Duša, ki greši, umre.« (Ezekiel 18:4, Slovenski standardni prevod)

V Bibliji glede ustvaritve prve človeške duše piše: »Bog Jehova [je] iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka ter mu v nosnice vdahnil dih življenja, in človek je postal živa duša [hebrejsko néfeš].« (1. Mojzesova 2:7)

Hebrejska beseda néfeš, ki se prevaja z »duša«, pomeni »stvarjenje, ki diha«. Ko je Bog ustvaril prvega človeka, Adama, ni vanj vstavil nesmrtne duše, ampak mu je dal življenjsko silo, ki se ohranja z dihanjem. Zato se »duša« v biblijskem pomenu nanaša na živo bitje kot celoto. Če se duši odvzame življenjska sila, ki jo je prvotno dal Bog, umre. (1. Mojzesova 3:19; Ezekiel 18:20)

Nauk o nesmrtnosti duše je sprožil vprašanji: Kam gredo duše po smrti? Kaj se zgodi z dušami hudobnih? Ko so tako imenovani kristjani sprejeli neresnico o nesmrtni duši, jih je to vodilo do tega, da so sprejeli še eno neresnico – nauk o peklenskem ognju.

Primerjaj naslednje biblijske vrstice: Pridigar 3:19; Matej 10:28; Apostolska dela 3:23.