Bralci sprašujejo

Zakaj Bog ljudem kot dar ponuja večno življenje?

▪ Biblija pravi, da nam Bog daje možnost, da prejmemo »večno življenje«. (Janez 6:40) Kaj pa ga spodbuja, da nam ponuja takšno upanje? Ali gre zgolj za to, da se ustreže pravici?

K pravici spada to, da se z ljudmi ravna primerno in pošteno. Ali si res zaslužimo življenje? Ne, saj Biblija pravi: »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in nikoli ne greši.« (Pridigar 7:20) Greh ne ostane nekaznovan. Bog je prvega človeka, Adama, posvaril, da bo tisti dan, ko bi grešil, zagotovo umrl. (1. Mojzesova 2:17) Pozneje je apostol Pavel po navdihnjenju zapisal: »Plačilo za greh je namreč smrt.« (Rimljanom 6:23) Torej, če pravica narekuje, da si vsi Adamovi potomci zaslužijo smrt, zakaj potem Bog ponuja možnost neskončnega življenja?

Večno življenje, ki nam ga ponuja, je »brezplačen dar«. Je izraz veličine in širine Božje ljubezni ter nezaslužene dobrotljivosti. V Bibliji piše: »Vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave. In to, da so po njegovi nezasluženi dobrotljivosti z osvoboditvijo po odkupnini, ki jo je plačal Kristus Jezus, razglašeni za pravične, je brezplačen dar.« (Rimljanom 3:23, 24)

Čeprav si vsi zaslužimo smrt, se je Bog odločil, da bo dal večno življenje tistim, ki ga ljubijo. Ali je to nepošteno? V Bibliji piše: »Kaj naj torej rečemo? Ali je Bog krivičen? Nikakor ne! Mojzesu namreč pravi: ‚Usmilil se bom tistega, kogar se bom hotel usmiliti, in sočuten bom do tistega, do kogar bom hotel biti sočuten.‘ [. . .] Kdo pa sploh si ti, da si upaš odgovarjati Bogu?« (Rimljanom 9:14–20)

Ponekod po svetu lahko predsednik države ali sodnik pomilosti zločinca, ki prestaja dolgoletno zaporno kazen. Če se zapornik voljno podreja odredbam sodišča in kaže spremembe v stališču in vedenju, se sodnik ali predsednik utegne odločiti, da ga bo pomilostil, in sicer tako, da mu kazen delno ali popolnoma oprosti. Za to dejanje bi se lahko reklo, da je izraz nezaslužene dobrotljivosti.

Podobno se lahko Jehova odloči, da ne bo za vse grešnike zahteval takšne kazni, kot si jo zaslužijo. Iz ljubezni lahko podeli večno življenje tistim, ki ga ljubijo in se podrejajo njegovim merilom. Biblija pravi: »Bog ni pristranski, temveč [. . .] mu je v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično.« (Apostolska dela 10:34, 35)

Jehovovo največje dejanje, ki ga je iz ljubezni storil v naše dobro, je bilo to, da je poslal svojega Sina, da je trpel in umrl za nas. Jezus je o svojem Očetu dejal: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16)

Bogu Jehovu so enako sprejemljivi vsi, ki ga vzljubijo in izpolnjujejo njegovo voljo, in to ne glede na njihovo preteklost. Zato je upanje na večno življenje predvsem izraz nezaslužene dobrotljivosti, nekaj, kar je Bog priskrbel iz nenadkriljive ljubezni.

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Upanje na večno življenje je predvsem izraz nezaslužene dobrotljivosti, nekaj, kar je priskrbljeno iz nenadkriljive ljubezni.