Ponižen človek ni aroganten ali ošaben. Na druge ne gleda zviška. Vsak nepopoln človek, ki je ponižen, bi moral biti tudi skromen, kar pomeni, da bi se moral zavedati svojih omejitev.

Mojzes ni dovolil, da bi mu oblast, ki jo je imel, stopila v glavo. Za človeka je pogosto že malo oblasti dovolj, da pokaže, iz kakšnega testa je – ali je ponižen ali ošaben. Pisec in govornik Robert G. Ingersoll, ki je živel v 19. stoletju, je glede tega nekoč dejal: »Če želite izvedeti, kakšen je človek v resnici, mu dajte oblast.« Če Mojzesa presojamo v luči teh besed, lahko rečemo, da je bil izjemen zgled ponižnosti. Zakaj?

Mojzes je dobil veliko oblast, saj mu je Jehova dal nalogo, da vodi Izraelce. Vendar ni zaradi tega nikoli postal ošaben. Poglejmo, kako ponižno se je denimo lotil zahtevnega vprašanja o dednih pravicah. (4. Mojzesova 27:1–11) Odgovor na to vprašanje je bil zelo tehten, saj bi bil pravni precedens za prihodnje rodove.

Kaj je Mojzes storil? Ali je mislil, da on kot izraelski voditelj že ve, kako naj odloči? Ali se je zanašal na lastne sposobnosti, dolgoletne izkušnje ali na to, da dobro pozna Jehovov način razmišljanja?

Tako bi najbrž ravnal ošaben človek. Toda Mojzes ni bil takšen. Svetopisemsko poročilo nam pove, da je »zadevo predložil Jehovu«. (4. Mojzesova 27:5) Samo pomislite! Mojzes se tudi potem, ko je približno 40 let vodil Izraelce, ni zanašal nase, temveč na Jehova. Iz tega dogodka lahko jasno vidimo, da je bil Mojzes zares ponižen.

Mojzes pa se oblasti ni ljubosumno oklepal. Ko je Jehova tudi drugim Izraelcem omogočil, da so prerokovali, je bil vesel. (4. Mojzesova 11:24–29) Ko mu je tast svetoval, naj nekaj svojega dela prepusti drugim, je njegov nasvet ponižno upošteval. (2. Mojzesova 18:13–24) In proti koncu svojega življenja je, kljub temu da je bil še pri močeh, prosil Jehova, naj določi njegovega naslednika. Ko je Jehova za to izbral Jozueta, je Mojzes tega moškega, ki je bil mlajši od njega, podprl z vsem srcem in Izraelce spodbudil, naj ga ubogajo, ko jih bo vodil v Obljubljeno deželo. (4. Mojzesova 27:15–18; 5. Mojzesova 31:3–6; 34:7) Mojzes si je gotovo štel v čast, da je lahko vodil Izraelce pri čaščenju Boga. Vendar mu je bilo dobro drugih pomembnejše od tega, da bi obdržal oblast v svojih rokah.

Nikoli ne dopustimo, da bi nam oblast, avtoriteta ali lastne sposobnosti stopile v glavo. Ne pozabimo: Da bi lahko kar najbolje opravljali delo, ki nam ga je zaupal Jehova, je pomembnejše, da smo ponižni kakor pa zelo sposobni. (1. Samuelova 15:17) Če smo resnično ponižni, si bomo prizadevali upoštevati modri svetopisemski nasvet: »Ne zanašaj se na svojo razumnost, temveč z vsem svojim srcem zaupaj v Jehova.« (Pregovori 3:5, 6)

Iz Mojzesovega zgleda pa se naučimo še nečesa: svojemu položaju ali avtoriteti ne bi smeli pripisovati prevelike pomembnosti.

Ali nam koristi, če posnemamo Mojzesov zgled ponižnosti? Nedvomno! Če bomo resnično ponižni, bomo ljudem okrog sebe olajšali življenje in zaradi tega nas bodo imeli raje. Še pomembnejše pa je, da nas bo imel rad Bog Jehova, ki je tudi ponižen. (Psalm 18:35) »Bog ošabnim nasprotuje, ponižnim pa izkazuje nezasluženo dobrotljivost.« (1. Petrovo 5:5) To pa je dovolj močan razlog za to, da smo ponižni, kakor je bil Mojzes!