Rodila sem se v Bakuju v Azerbajdžanu kot druga od dveh otrok. Oče je bil musliman, mama pa Judinja. Starša sta se imela zelo rada in sta spoštovala verovanje drug drugega. Ko se je oče med ramadanom postil, mu je bila mama v oporo, in ko je mama praznovala pasho, jo je oče pri tem podpiral. Doma smo imeli Koran, Toro in Sveto pismo.

Imela sem se za muslimanko. Nikoli nisem dvomila o obstoju Boga, vendar pa so me nekatera vprašanja begala. Spraševala sem se: »Zakaj je Bog ustvaril ljudi in kakšna je korist tega, da človek trpi celo življenje, nato pa se še večno muči v peklu?« Ker ljudje pravijo, da je vse, kar se zgodi, Božja volja, sem se spraševala: »Ali ljudem težave povzroča Bog in nato uživa, ko gleda, kako trpijo?«

Ko sem imela 12 let, sem začela moliti namaz, obredno molitev, ki se ji muslimani posvečajo petkrat dnevno. Približno v tistem času me je oče skupaj s sestro poslal v judovsko šolo. Tam sva se med drugim učili o izročilih Tore, pa tudi hebrejski jezik. Vsak dan pred pričetkom pouka sva morali moliti v skladu z judovsko tradicijo. Tako sem zjutraj doma molila namaz, čez dan pa sem se v šoli pridružila judovskim molitvam.

Močno sem hrepenela po logičnih odgovorih na svoja vprašanja. V šoli sem rabine vedno znova spraševala: »Zakaj je Bog ustvaril ljudi? Kako Bog gleda na mojega očeta, ki je musliman? Zakaj je označen za nečistega, ko pa je dober človek? Zakaj ga je Bog sploh ustvaril?« Tistih nekaj odgovorov, ki sem jih dobila, je bilo nelogičnih in neprepričljivih.

Leta 2002 se je moja vera v Boga razblinila. Teden dni za tem, ko smo se preselili v Nemčijo, je očeta zadela možganska kap  in je padel v komo. Leta sem molila za to, da bi bila moja družina zdrava in bi ji šlo dobro. Prepričana sem bila, da ima samo Vsemogočni oblast nad življenjem in smrtjo, zato sem ga vsak dan prosila za očetovo življenje. Mislila sem si, da bo Bog brez težav izpolnil srčno željo majhne deklice. Prepričana sem bila, da bo uslišal moje rotenje. Vendar je moj oče vseeno umrl.

Božja navidezna brezbrižnost me je zelo pretresla. »Ali napačno molim,« sem premišljevala, »ali pa Bog ne obstaja.« Bila sem šokirana in nisem več mogla moliti namaz. Druge religije se mi niso zdele smiselne, zato sem sklenila, da Bog ne obstaja.

Šest mesecev kasneje sta na naša vrata potrkali Jehovovi priči. Ker nismo imeli dobrega mnenja o krščanstvu, sva se s sestro odločili, da jima na prijazen način pokaževa njuno zmoto. Vprašali sva ju: »Kako lahko kristjani častijo Jezusa, križ, Marijo in druge malike, ko pa je to v nasprotju z desetimi zapovedmi?« Priči sta nama s Svetim pismom prepričljivo dokazali, da pravi kristjani ne smejo častiti malikov in da je treba moliti samo k Bogu. Ob tem sem ostala brez besed.

Nato sva ju vprašali: »Kaj pa Trojica? Če je Jezus Bog, kako je potem mogoče, da je živel na zemlji in da so ga ljudje umorili?« Priči sta nama zopet s Svetim pismom pojasnili, da Jezus ni Bog in da mu ni enak. Pojasnili sta še, da zaradi tega ne verjamejo v Trojico. Bila sem zelo presenečena in sem si mislila: »To so pa zares čudni kristjani.«

Kljub temu sem še vedno želela izvedeti, zakaj ljudje umirajo in zakaj Bog dopušča trpljenje. Priči sta mi pokazali knjigo Spoznanje, ki vodi v večno življenje *, v kateri so bila cela poglavja, ki so odgovarjala na moja vprašanja. Z menoj sta takoj začeli preučevati Sveto pismo.

Med vsakim preučevanjem sem na svoja vprašanja dobila razumne svetopisemske odgovore. Spoznala sem, da je Bogu ime Jehova. (Psalm 83:18) Njegova glavna lastnost je nesebična ljubezen. (1. Janezovo 4:8) Ljudi je ustvaril, ker je želel še drugim podariti življenje. Sčasoma sem razumela, da Bog sicer dopušča krivico, ampak jo sovraži in jo bo kmalu odstranil za vedno. Spoznala sem tudi, da je bil upor Adama in Eve poguben za človeštvo. (Rimljanom 5:12) Med žalostnimi posledicami tega upora je tudi smrt naših ljubljenih, kot denimo smrt mojega očeta. Vendar bo Bog v prihajajočem novem svetu takšne tragedije odpravil, ko bo tiste, ki so umrli, obudil v življenje. (Apostolska dela 24:15)

Resnica iz Svetega pisma je potešila mojo željo po odgovorih. Zopet sem začela verjeti v Boga. Ko sem bolje spoznala Jehovove priče, sem ugotovila, da so svetovna bratovščina. Enotnost in ljubezen, ki prevladujeta med njimi, sta naredili name velik vtis. (Janez 13:34, 35) To, kar sem se naučila o Jehovu, me je navedlo, da sem mu želela služiti. Zato sem se odločila, da postanem Jehovova priča. Krstila sem se 8. januarja 2005.

Prepričljiva logičnost Svetega pisma je precej izboljšala moj pogled na življenje. Verodostojne razlage, ki sem jih našla v njem, me navdajajo z notranjim mirom. Prav tako me zares veseli in tolaži upanje, da bom lahko očeta zopet videla, ko se bo izpolnila obljuba o vstajenju, ki je zapisana v Božji Besedi. (Janez 5:28, 29)

Že šest let sem srečno poročena z bogaboječim možem Jonathanom. Oba sva spoznala, da je resnica o Bogu logična in preprosta, a hkrati neprecenljiv zaklad. Zato naju zelo veseli to, da se lahko z drugimi pogovarjava o najinem verovanju in čudovitem upanju. Sedaj vem, da Jehovove priče niso »čudni kristjani«, ampak pravi kristjani.