Moj prednik Thomas (1) * Williams se je rodil 20. januarja 1815 v Horncastlu v Angliji. Njegova mama je umrla, ko je imel komaj dve leti, tako je oče, John Williams, sam vzgajal štiri otroke. John je učil Thomasa tesarstva, vendar je Thomas stremel za drugačnim poklicem.

V tistem času je Anglijo zajela verska prenova. Pridigar John Wesley se je ločil od Anglikanske cerkve in ustanovil združenje metodistov. Ta skupina je poudarjala osebno preučevanje Svetega pisma in evangeliziranje. Nauki, ki jih je učil Wesley, so se hitro širili kot požar in družina Williams se jih je trdno oklenila. Thomas je postal wesleyjanski pridigar in se voljno dal na razpolago za misijonarsko delo v južnem Tihem oceanu. Julija 1840 se je s svojo nevesto Mary (2) izkrcal na fidžijskem otoku Lakeba *. Ta vulkanski otok je bil takrat poseljen z ljudožerci.

Thomas in Mary sta v svojih zgodnjih letih na Fidžiju prestala veliko hudih nadlog. Dolge ure sta garala v primitivnih razmerah in tropski vročini. Bila sta tudi priči nepopisnim grozodejstvom – plemenski vojni, davljenju vdov, detomorom in ljudožerstvu. Domačini pa so večinoma zavračali njuno sporočilo. Mary in njen prvorojenec John sta zbolela in skoraj umrla. Leta 1843 je Thomas napisal: »Moje srce je bilo povsem strto. [. . .] Bil sem na robu obupa.« Pa vendar sta z Mary vztrajala, tako da sta moč črpala iz vere v Boga Jehova.

Med tem pa je Thomas dobro uporabil svoje tesarske veščine in na Fidžiju zgradil prvo hišo v evropskem stilu. Hiša je imela zračen dvignjen pod in druge novosti, ki so vzbudile veliko radovednosti pri domačinih. Tik preden je Thomas dokončal hišo, je Mary rodila drugega sina po imenu Thomas Whitton (3) Williams, mojega neposrednega prednika.

Leta 1843 je Thomas starejši pomagal prevesti Janezov evangelij v fidžijščino, kar je bila zanj še posebej zahtevna naloga. * Bil pa je nadarjen antropolog z izostreno sposobnostjo opazovanja. Raziskave je skrbno zapisal v svoji knjigi Fiji and the Fijians (1858), ki je klasična pripoved o življenju prebivalcev Fidžija v 19. stoletju.

Po 13 letih garanja na Fidžiju se je Thomasovo zdravje nazadnje tako poslabšalo, da se je z družino preselil v Avstralijo. Thomas je po dolgi in  uspešni karieri pridigarja umrl leta 1891 v Ballaratu v Viktoriji.

Thomas Whitton Williams in njegova žena Phoebe (4) sta se leta 1883 s svojo mlado družinico preselila v Perth v Zahodno Avstralijo. Njun drugi otrok Arthur Bakewell (5) Williams, moj naslednji neposredni prednik, je bil takrat star devet let.

Ko je imel Arthur 22 let, se je odpravil iskat srečo kakih 600 kilometrov vzhodno od Pertha v mesto Kalgoorlie, kjer je bil takrat naval prebivalstva zaradi zlata, ki so ga tam izkopavali. V mestu Kalgoorlie je prebral nekaj literature, ki so jo izdali Mednarodni preučevalci Biblije, kot so se tedaj imenovali Jehovove priče. Naročil se je tudi na Sionski stražni stolp. Arthur je bil navdušen nad prebranim, zato je o tem, kar je spoznaval, začel govoriti drugim, poleg tega je organiziral tudi shode za preučevanje Svetega pisma. Iz teh skromnih začetkov se je razvilo sodobno delovanje Jehovovih prič v Zahodni Avstraliji.

Arthur je o tem, kar se je učil, seznanil tudi svojo družino. Njegov oče Thomas Whitton je odobraval njegovo sodelovanje s Preučevalci Biblije, vendar je kaj kmalu umrl. Arthurjeva mama Phoebe in njegovi sestri, Violet in Mary, so tudi postale Preučevalke Biblije. Violet je nato večino svojega časa namenila temu, da je druge učila o Svetem pismu kot polnočasna oznanjevalka oziroma pionirka. Arthur je zanjo rekel, da je »najboljša in najbolj goreča ter iskrena pionirka v Zahodni Avstraliji«. Verjetno je pretiraval, toda Violetina gorečnost je zelo dobro vplivala na naslednjo generacijo družine Williams.

Sčasoma se je Arthur poročil in preselil v mesto Donnybrook, ki je bilo znano po sadjarstvu in leži na jugozahodu Zahodne Avstralije. Tam so mu nadeli vzdevek »Stari obsedenec s 1914!«, zato ker je drugim goreče govoril o svetopisemskih prerokbah, ki so nakazovale na to leto. * Norčevanje se je končalo, ko je izbruhnila prva svetovna vojna. Arthur je strankam v svoji trgovini redno govoril o Svetem pismu. V izložbi svoje trgovine je imel vsem na očeh razstavljeno svetopisemsko literaturo, pa tudi napis, da ponuja 100 avstralskih funtov vsakemu, ki bi mu dokazal nauk o Trojici – ta nesvetopisemski nauk je Arthur odločno zavračal. Nikomur ni uspelo dobiti ponujenega denarja.

Dom Williamsovih je postal središče za skupinsko preučevanje Svetega pisma in krščanske shode v mestu Donnybrook. Kasneje je Arthur v mestu zgradil kraljestveno dvorano oziroma prostor, kjer so se lahko shajali, in to je bila ena izmed prvih dvoran v Zahodni Avstraliji. Ko je že krepko stopil v svoja 70. leta, je še vedno oblekel suknjič in kravato, osedlal svojega starega konja, ki mu  je bilo ime Doll, in se odpravil v Donnybrook. To področje je po dolgem in počez prepotoval, da bi drugim govoril o sporočilu iz Svetega pisma.

Arthur, ki je bil miren in dostojanstven, pa vendar goreč človek, je pustil močan pečat na svojih otrocih. Njegova hči Florence (6) je misijonarila v Indiji. Njegova sinova Arthur Lindsay (7) in Thomas sta bila tako kot njun oče veliko let starešina v krščanski občini.

Mojega pradeda Arthurja Lindsaya Williamsa so ljudje poznali kot prijaznega človeka in ga zato imeli radi. Vedno si je vzel čas za druge in bil do njih spoštljiv. Bil je tudi prvak v sekanju drv. V 12 letih je zmagal na 18 regijskih tekmovanjih v sekanju drv.

Toda Arthur sploh ni bil navdušen, ko se je njegov dveletni sinček Ronald (8) (moj dedek) s sekiro spravil nad majhno jablano, ki je rasla blizu doma. Ronaldova mama je drevo skrbno obvezala in jablana je navsezadnje obrodila izjemno sladka jabolka. Ta nova sorta, ki so jo poimenovali Lady Williams, je postala prednica sorte Cripps Pink, ene izmed najbolj priljubljenih vrst jabolk na svetu.

Ronald oziroma dedi, kot mu rečem, se je kasneje posvetil bolj gradbenim dejavnostim. Skupaj z babico sta kot prostovoljna delavca več let sodelovala pri gradbenih projektih Jehovovih prič v Avstraliji in na Salomonovih otokih. Dedi ima danes že skoraj 80 let, a še vedno služi kot starešina v krščanski občini in pomaga pri gradnji in obnovi kraljestvenih dvoran v Zahodni Avstraliji.

Moja starša, Geoffrey (9) in Janice (10) Williams, sta se skladno z družinsko zapuščino zelo trudila mojo sestro Katharine (11) in mene (12) vzgojiti tako, da bi cenila krščanska načela. Pri 13 letih sem ta načela sprejel za svoja. Na nekem krščanskem zboru sem prisluhnil Johnu Barru, članu Vodstvenega organa Jehovovih prič, ki je takole spodbudil mlade v občinstvu: »Ne zapravite najdragocenejše stvari, ki jo imate – to, da poznate in ljubite Jehova.« Tistega večera sem svoje življenje posvetil Jehovu. Dve leti kasneje sem začel pionirati, kar pomeni, da sem večino svojega časa namenjal temu, da sem druge poučeval o Svetem pismu.

Jaz in moja žena Chloe danes polnočasno oznanjujeva v odmaknjenem rudarskem mestu Tom Price na severozahodu Zahodne Avstralije. Poleg tega sva zaposlena za polovični delovni čas in tako lahko poskrbiva za svoje potrebe. Moja starša, sestra Katharine in njen mož Andrew pa pionirajo v Port Hedlandu, ki leži kakih 420 kilometrov severneje. Oče in jaz tudi služiva kot starešini v krščanski občini.

Sedem generacij nazaj se je moj prednik Thomas Williams odločil, da bo služil Bogu Jehovu. Ta zapuščina vere in svete službe je bila izročena tudi meni. Zares sem blagoslovljen, ker imam tako bogato duhovno dediščino.