Naslednje leto sem začela igrati v filmih in kar nekajkrat so mi dodelili glavno vlogo. Novinarji so želeli mojo zgodbo, fotografi so želeli moje slike in ljudje so želeli, da sem navzoča na premierah, pri rezanju otvoritvenega traku, slavnostnih kosilih in večerjah. Vedno sem bila v središču pozornosti.

Sčasoma pa sem ugotovila, da vse skupaj ni tako privlačno, kot sem si predstavljala. Igrala sem predvsem v akcijskih filmih, kar je bilo nevarno. Igralci v Hongkongu niso imeli tako pogosto dvojnikov, kakor so jih imeli igralci v Hollywoodu. Zato sem sama izvajala kaskaderske točke, kot denimo vožnjo z motorjem čez avtomobil. Mnogi filmi, v katerih sem igrala glavno vlogo, so imeli nemoralno in nasilno vsebino. V nekaterih je bilo tudi veliko demonizma.

Leta 1995 sem se poročila s filmskim producentom. Čeprav je bilo videti, da imam vse, kar bi me lahko osrečilo – blišč, bogastvo in ljubečega moža – sem bila potrta in žalostna. Odločila sem se, da bom nehala igrati.

Z naklonjenostjo sem se začela spominjati vere, ki sem jo imela kot deklica. Takrat sva s sestro vsako soboto obiskali družino Jehovovih prič. Joe McGrath je imel tri hčerke. Skupaj s svojimi hčerkami in z nama je preučeval Sveto pismo. To je bila prisrčna in ljubeča družina. »Stric Joe« je bil do svoje žene in otrok spoštljiv. Z njimi sem tudi rada obiskovala krščanske shode. Včasih smo šli na velike zbore. To so bili lepi časi. S Pričami sem se počutila varno.

Doma pa so bile razmere povsem drugačne. Bilo je zelo slabo. Oče je s svojim ravnanjem mami prizadejal veliko bolečin, in zato je zapadla v hudo depresijo. Ko sem bila stara deset let, se je mama  nehala družiti z Jehovovimi pričami. Sama sem se sicer še naprej družila z njimi, a brez pravega navdušenja. Krstila sem se pri 17 letih. Toda kmalu zatem sem začela živeti nekrščansko in nisem bila več del krščanske občine.

Nedolgo po poroki sta me obiskala starešina iz krajevne krščanske občine Jehovovih prič. Pojasnila sta mi, kako se lahko vrnem k Bogu Jehovu. Priskrbela sta mi pomoč misijonarke Cindy. Do takrat mi je vera že močno opešala, zato sem jo prosila, naj mi dokaže, da je Sveto pismo res Božja beseda. Pokazala mi je primere svetopisemskih prerokb, ki so se izpolnile. Sčasoma sva postali dobri prijateljici in predlagala mi je, da bi skupaj preučili osnovne svetopisemske nauke. Strinjala sem se. Prvič sem zares razumela, da je Jehova Bog ljubezni in želi, da bi bila srečna.

Ko sem začela ponovno obiskovati krščanske shode, sem ugotovila, da veliko bolj uživam v družbi Prič kakor v družbi ljudi iz filmskega posla. Toda zaradi izkušenj iz otroštva sem menila, da ne morem nikomur zaupati, pa tudi sama se nisem imela rada. Neka Priča iz krščanske občine mi je pomagala, ko mi je iz Svetega pisma pokazala, kako se lahko spoprimem s takšnimi negativnimi čustvi. Poleg tega sem se naučila, kako si lahko pridobim iskrene prijatelje.

Leta 1997 sva se z možem preselila v Hollywood v Kaliforniji. Tam sem si še bolj prizadevala pomagati ljudem uvideti, kako jim lahko koristi modrost iz Božje Besede. Poučevanje o Svetem pismu mi je prineslo več zadovoljstva kakor ves blišč, povezan z igralstvom in filmskimi glavnimi vlogami. Leta 2002 sem srečala Cheri, svojo staro znanko iz Hongkonga. V življenju sva doživeli marsikaj podobnega. Leto pred menoj je bila imenovana za mis Hongkonga. Pravzaprav je bila ona ta, ki mi je nadela krono, ko sem osvojila naslov. Prav tako je postala igralka, kasneje pa še producentka in je sodelovala z znanimi režiserji. In tudi ona se je preselila v Hollywood.

Hudo mi je bilo za Cheri, ko sem izvedela, da je izgubila zaročenca zaradi nenadnega srčnega infarkta. V svoji budistični religiji ni mogla najti tolažbe. Tudi ona je dosegla življenje, polno blišča, ki so ji ga drugi zavidali. Kljub temu je bila žalostna in nobenemu ni mogla zaupati. Začela sem ji govoriti o tem, kar sem spoznala iz Svetega pisma, toda ker je bila budistka, je to težko razumela.

Cheri me je nekega dne leta 2003 poklicala iz Vancouverja v Kanadi, kjer je snemala film. Vsa navdušena mi je pripovedovala, da se je vozila z avtom in občudovala pokrajino, ko je naenkrat začela na glas moliti: »Povej mi – kdo je pravi Bog? Kako ti je ime?« Ravno takrat se je peljala mimo kraljestvene dvorane in zagledala ime Jehova. Menila je, da je to odgovor od Boga, in želela se je čim prej srečati z Jehovovimi pričami. Dogovorila sem se s Pričami in Cheri je že čez nekaj dni obiskala shod kitajsko govoreče občine v Vancouverju.

 »Ti ljudje se iskreno zanimajo zame,« mi je kasneje rekla Cheri. »Lahko jim povem, kako se počutim.« To me je zelo razveselilo, saj Cheri ni v filmskem poslu navezala nobenih prijateljstev. Cheri je še naprej obiskovala shode. Toda leta 2005 je podpisala pogodbo za dva epska filma na Kitajskem, zaradi česar se je morala vrniti v Hongkong. Vesela sem, da je leta 2006 svoje življenje posvetila Jehovu, se krstila na zboru v Hongkongu, in tako postala Jehovova priča. Želela je narediti več za Jehova, vendar je bilo to zaradi dela v filmski industriji zelo težko dosegljivo. Zato je bila zelo nesrečna.

Leta 2009 se je Cheri življenje povsem spremenilo. Odločila se je, da se bo umaknila iz filmskega posla, zato da bi lahko naredila več za Jehova. V krščanski občini si je pridobila veliko novih prijateljev. Večino svojega časa je začela posvečati oznanjevanju dobre novice o Kraljestvu. To, da je ljudem lahko pomagala do boljšega življenja, ji je prineslo pravo veselje. (Matej 24:14)

Nato se je Cheri odločila, da se bo učila nepalščino. Želela je podpreti vse večjo skupino nepalsko govorečih Prič v Hongkongu. Povedati moram, da se v Hongkongu za večino Nepalcev na splošno sploh ne zmenijo ali jih celo prezirajo, to pa zaradi njihovih drugačnih navad in ker le malo govorijo angleško ali kitajsko. Cheri mi je povedala, kako zelo je vesela, da lahko tem ljudem pomaga razumeti Sveto pismo. Na primer, ko je nekega dne oznanjevala po hišah, je srečala Nepalko, ki je sicer nekaj vedela o Jezusu, ni pa poznala pravega Boga Jehova. Cheri ji je v Svetem pismu pokazala, da je Jezus molil k svojemu Očetu v nebesih. Ko je ženska razumela, da lahko moli k pravemu Bogu, ki mu je ime Jehova, je voljno sprejela dobro novico. Kmalu sta se ji pri preučevanju Svetega pisma pridružila še njen mož in hčerka. (Psalm 83:18; Luka 22:41, 42)

Ko sem videla, kako Cheri zelo uživa v tem, da večino svojega časa posveča poučevanju drugih, sem se vprašala: »Kaj mi preprečuje, da ne bi tudi sama delala enako?« Takrat sem spet živela v Hongkongu. Odločila sem se, da si bom preuredila življenje, zato da bom lahko več časa namenila poučevanju drugih o svetopisemski resnici. To, da prisluhnem ljudem in jim pomagam razumeti Božjo Besedo, me resnično osrečuje.

Na primer, Sveto pismo sem preučevala z neko Vietnamko, ki je bila vedno žalostna in imela pogosto solze v očeh. Sedaj na življenje gleda veselo in zares uživa v druženju s krščansko občino.

Obe s Cheri sva našli nekaj boljšega od blišča. Čeprav je bilo delo v filmski industriji vznemirljivo in nama je prineslo slavo, pa nama je poučevanje ljudi o Bogu Jehovu v še večje zadovoljstvo, saj prinaša slavo njemu. Na lastni koži občutiva resničnost Jezusovih besed: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35)