Kaj se je zgodilo? Zakaj se Bog ni bojeval za Jude, tako kot se je v preteklosti? Zakaj jih ni pooblastil, naj se vojskujejo, da bi se osvobodili zatiranja? Ali se je Božji pogled na vojno spremenil? Ne, ni se. Toda drastično se je spremenilo nekaj v povezavi z Judi. Ti so Božjega Sina, Jezusa, zavrnili kot Mesija. (Apostolska dela 2:36) Zato so kot narod izgubili svoj posebni odnos z Bogom. (Matej 23:37, 38)

Bog ni več ščitil judovskega naroda in njegove Obljubljene dežele. Poleg tega Judje nikoli več niso mogli upravičeno trditi, da Bog odobrava ali podpira njihovo vojskovanje. Kot je Jezus napovedal, so blagoslovi, povezani z Božjo naklonjenostjo, prešli z dobesednega Izraela na nov, duhovni narod, ki je v Svetem pismu kasneje omenjen kot »Božji Izrael«. (Galačanom 6:16; Matej 21:43) Izkazalo se je, da je duhovni Božji Izrael sedaj občina z duhom maziljenih kristjanov. Ravno tem je bilo v prvem stoletju rečeno: »Zdaj [...] ste Božje ljudstvo.« (1. Petrovo 2:9, 10)

Kristjani v prvem stoletju so torej postali »Božje ljudstvo«. Ali se je Bog zato bojeval zanje, da bi jih osvobodil rimskega zatiranja? Ali jih je morda pooblastil, naj se vojskujejo proti svojim zatiralcem? Ne, ni. Zakaj? Kadar Bog zapove vojskovanje, sam določi, kdaj se bo takšna vojna bíla, kot smo videli v prejšnjem članku. Bog se ni bojeval za kristjane v prvem stoletju niti ni kristjanov pooblastil, naj se vojskujejo. Prvo stoletje očitno ni bilo od Boga določeni čas za vojskovanje proti hudobiji in zatiranju.

Kristjani v prvem stoletju so morali podobno kot Božji služabniki v davnini čakati na čas, ki ga je Bog določil, da naredi konec hudobiji in zatiranju. Do takrat pa jih Bog ni pooblastil, da se na lastno pest vojskujejo proti sovražnikom. Jezus Kristus je to jasno osvetlil v svojih naukih. Svojim sledilcem na primer ni naročil, naj se vojskujejo, ampak jim je rekel: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Matej 5:44) Ko je napovedal, da bo Jeruzalem v prvem stoletju napadla rimska vojska, je svojim učencem naročil, naj takrat ne ostanejo v mestu, da bi se bojevali, ampak naj zbežijo. Učenci so ravno to tudi storili. (Luka 21:20, 21)

Poleg tega je apostol Pavel po navdihnjenju napisal: »Ne maščujte se [...], saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« (Rimljanom 12:19) Pavel je navajal besede, ki jih je Bog izrekel stoletja pred tem in so zapisane v 3. Mojzesovi 19:18 in 5. Mojzesovi 32:35. Kot smo videli v  prejšnjem članku, je Bog svoje služabnike v davnini maščeval med drugim tako, da jim je pomagal, ko so se vojskovali proti sovražnikom. Pavlove besede torej kažejo, da se Božji pogled na vojskovanje ni spremenil. Bog je v prvem stoletju na vojno še vedno gledal kot na zakonito sredstvo, s katerim maščuje svoje služabnike ter naredi konec različnim oblikam zatiranja in hudobije. Toda kot je veljalo že v preteklosti, je bil Bog tisti, ki je določal, kdaj se bo takšna vojna bíla in kdo bo v njej sodeloval.

Jasno je, da Bog v prvem stoletju kristjanov ni pooblastil, naj se vojskujejo. Kaj pa danes? Ali je Bog pooblastil kako skupino ljudi, naj se vojskuje? Ali pa je sedaj za Boga nastopil čas, da poseže vmes in se vojskuje za svoje služabnike? Skratka, kako danes Bog gleda na vojskovanje? Na ta vprašanja bo odgovoril zadnji članek tega sklopa.